Na veliko sem uporabljal besede, ki jim nisem vedel pomena. Nisem vedel, da ima lahko bolečina tisoč barv in vulkansko moč. Ko ne čutiš več sebe, svoje fizike, rok, nog, glave. Tri mesece sem vsako noč gledala resničnostne šove, Goli in prestrašeni. Praktično sem videl vseh dvesto oddaj in prebujal sem se s težkimi mislimi:  najprej postaviti zavetišče, potem poiskati vodo in zakuriti ogenj. Poslali so me skupaj z neznano žensko v Gvajano, južno Afriko, na predele, kjer si kom j preživel gol in prestrašen. Nato sva mnoge noči tavala z psom v neki čudni omotici. Strašna, neznana bolečina rok, nog se je vračala. Iskali sem pomoč pri tradicionalni medicini, visel po bolnicah, obiskal vse alternativce. Samo denar so pobirali, sam pa sem zrl v nebo, če bo dež in bodo napadli komarji, popadači in peščene muhe, ki si ti ubijejo vso voljo preživeti predpisanih 21 dni. Izgubil sem vse svoje življenje, prenehal sem voziti avto, nisem mogel več skrbeti za njivo, za češnje in oljke. Praktično mi od življenja ni ostalo NIČ. Čudežno, kot velika goba je brisalo vse, svet, barve in čas. Ničesar se nisem spomnil tiste dni, zaživel sem v črni luknji časa. Bolečine so postajale neznosne. Noči postale raztrgane. Kot bi nekdo vzel motorno žago in mi odrezal roki in noge. Z bolečih štrcljev je lila tuja kri. Nosi strašljivo podobo. Tesno zaprt v temno izbo, brez rok in nog. Nemo kričiš od bolečine, ki ne mine, ne mine, para te, peče, reže, ko plešeš kot derviš na robu norosti. Vesoljna v moč ti pobere vso energijo in v belem prividu vidiš dvojnika, ki se zvija v krčih. Peklenski ples nespečnosti se je pričel, bolečina me je prebujala sredi noči. Omotičen sem poiskal daljinca. Skrbelo me je, če bom našel čisto, sladko vodo, kdo bo moja gola partnerica. Mrtvičenje telesa se je stopnjevalo, kot da bi se zataknil nekje v vesolju. V beli svetlobi se je pojavila podoba pokojne mame, pridi, pridi je ponavljala. Tiho ječanje, grleni hlipajoči glasovi: naj se konča, naj izgine bolečina! Vso noč sem se prebujal. Zbudil sem v enakem stanju kot zadnje mesece. Omotičnost, omrtvičena leva stran telesa, komaj da sem čutil roke. Nogi sta bili šibki in opotekel sem sem v prvih majavih korakih. Pitbulka Luna je že čakal na hrano pri vhodnih vratih hiše. Vseeno ji je bilo v kakšnem stanju sem, čakala je hrano in prvi sprehod, ki je postajal vse krajši. Na polici je prgišče tablet, vzamem izbrano pripravljen za eno pest in jih pogoltnem. Nekaj minut kasneje je vstala enaindevetdesetletna starka in pričela z razbijanjem po kuhinji. Najmanj desetkrat je šla ven in noter čez vhodna vrata hiše. Ven pa noter, noter in ven. Pripel sem psico in se počasnih korakov odpravil do novo zgrajenega gostišča, kjer so parkirali prvi turisti. Hvaležen sem bil psici, da me je na nek način prisilila k gibanju. Brez nje bi že davno obstal. Čas je v svojih jadrih nosil nov vonj in vsebine, ki so bile nekoč tabu. Vse več ljudi se je opredeljevalo o zakonu evtanazije. Posplošeno bi lahko rekli, da sta bila dva tabora, prvi humanistično znanstveni in drugi duhovno religijski ali cerkveni. Ob tem se je pojavila nova beseda: samo usmrtitev. So besede, ki imajo posebno težo. Nosijo strah. Smrt, samomor, evtanazija. Le redko jih uporabljamo in izrečemo. In vendar je njihov pomen ves čas okoli nas. Sin akademika, ki si je prerezal žile, a mu niso dovolili umreti je v javnost skupaj z podobno mislečimi poslal predlog zakona o evtanaziji. Seveda se je usul plaz kritičnih in površnih obsodb. Samo on ve kakšna je bolečina, ko doživiš občutja onkraj trpljenja. Enako kot trpeča gospa, ki je javno objavila, da odhaja v Švico na evtanazijo, ker pač pri nas zakonsko ni mogoča.
Dogaja se. Z morfijem človeku lajšajo bolečine, dokler v zadnjem stadiju ne dobi injekcije s prekomerno količino te snovi in – umre. A ker namen ni bila usmrtitev, temveč lajšanje bolečin.
Molk ne rešuje problemov. Potem je še tu paliativna sedacija: v deliriju vas priklopijo na infuzijo, vam vnašajo učinkovino in v nekaj dneh človek umre. Običajno je bolnik takrat že nezaveden in ga ne morejo več prositi za dovoljenje … Vse to se dogaja.
Kot mnogi, nisem veliko razmišljal o vsej tej kompleksni problematiki, ki je polnila časopisje.
Poznal sem, vsaj mislil sem , da jih poznam, ljudi, ki so storili samomor. V časih po šoku, ko se je to zgodilo, nismo vedeli kako in kaj naj izrečemo. Besede so postale votle in plehke in vedno tisti zakaj, na katerega nismo vedeli odgovora. Preden se s psico odpraviva na drugi sprehod, da se rešiva kaosa v hiši, starka, njena mam, ki ni niti sekunde pri miru ropoče s posodo. Ali zlaga in lika perilo. Ali kopje po gredicah na dvorišču. Ali žaga okrasno grmičevje. Le redko rešuje križanke, ki jih nikoli ne reši pravilno in do konca. Potem se čudi, da nagrade ni. Zasedla je večino prostor v hiši, premakne vsako stvar in jo da na drugo mesto.
Ne čutim sovražnosti, a me moti, ker ne zna biti nekaj minut pri miru. Odprem prtljažnik dvajset let starega avta in z muko naložim psico. Ima dvorišče, a je vajena tekanja. Zapeljeva se dvesto metrov do pokopališča in cipres. Kot vsak dan pride na grobove blodna vaščanka, ki vsak dan žaluje za možem in sinom, ki sta storila samomor. Prej se ustavi ob mali kamniti kapelici in pozvoni z zvončkom želj. Včasih grob moža in sina obišče dvakrat na dan. Vas je daleč od kakšne idile, za kuliso zidov se skrivajo male in velike drame. Mnogi moški pretepajo pse, žene in otroke. Bolnica od sosede sedi s cigareto ob živi meji in bulji na našo stran dvorišča. Vsakih nekaj mesecev ima napad norosti in kriči izmišljene obtožbe. Da ima video posnetke kako krademo njene pridelke in oljke. Poganja jo zavist in zloba. Prišleki iz juga se po desetkrat na dan vozijo sem in tja med parcelami, ki so jih ogradili z žičnato mejo. Najmanj dvakrat na teden z avtobusi pripeljejo poblaznele turiste, včasih iz ogromnih plavajočih ladij zasidranih v bližnjem pristanišču. Praktično ni nikoli miru, ki ga skoraj vsak dan motijo množice pohodnikov, ki na veliko smetijo naravo, ki naj bi jo občudovali. Končno spustim psico, da teka. Razkošen razgled na nasade oljk je čudovit. Opotečem se na kamnito klop. Staršev in otroštva si ne izbiraš, dodeljeno ti je. Gibalo tistega časa je bil vse prisoten strah, ogroženost in nasilje. Ga ni in ga ni bilo dneva, da se mine bi v misli prikradla podoba matere. Vedno, ampak vedno z bolečino. Skoraj nisva imela niti enega lepega spomina, stotine obrambnih mehanizmov ni pomagalo, da z leti bolečina prešla ali bila manjša. Dodeljeno ti je. Ves čas napetost, strah, nasilje, selitve.
Mali izmučen pankrt si. 
Strah, selitve, napetost, nasilje. 
Rani te, lomi in lomi vsak ljubi dan. 
Poškoduje te. 
Zlomi ti srce. 
Za vedno. 
Lomijo te, dan za dnem. Selitve, reja, sirotišnice, domovi, zavodi, institucije.
Ta peklenski ritem, ko nimaš doma, ko dom postane tvoj fantom. 
Ko nimaš nikogar, ki bi te imel rad. 
Ki bi te poslušal. 
Te objel in stisnil k sebi. 
Ko so noči ledeno mrzle. 
Ko ne rasteš več. 
Ko navidezno dopolniš polnoletnost, a nisi zmožen normalne komunikacije. 
Ker si živel drugače. 
A si nisi tega izbral. 
Ranjen za zmeraj. 
Zlomljenega srca, pohabljen. 
Podobe spominov so kot obroč tesnobe, ki se stiska. 
Čas nosi težo strašljivih podob. 
Kmalu spoznaš, da obstajata dva sveta, tvoj poln zla, kaosa in nasilja in ta drugi vsaj navidezno urejen. Velikokrat si stal pod okni stanovanj in hiš ter ugibal kaj tam počnejo ljudje. Enako si kmalu spoznal, da se ne boš nikoli prebil v ta drugi svet, pa se lahko še tako trudiš.
Aleša sem poznal v časih srečnih popivanj. Življenje ni imelo nobene teže, nisem se spraševal o smislu vsega, prebijal sem se iz dneva v dan. Seveda je bil šok, da se je zaplinil in dokončno predal, podobna sva si bila. Noč prej sva popivala po Študentskem naselju in skušala ujeti kakšen drobec ljubezni. 
Brane je bil v ekipi, ko smo v prestolnici preganjali čas in ženske. Pojavil se je iznenada, niti nisem vedel, da se je tudi on naselil ob morju. Samo pri njem se je videlo, da ima težave, da se mu preprosto povedano meša. Na plaži se je sklonil k neznani ženski in ji zagrozil da jo bo porezal v nožem. Isti dan je odšel za vedno v gozdu pri Ankaranu.
Linda me je poiskala sama. Govorila je v nekakšnih šifrah, da naj gledam ponoči svetilnik na Savudriji, da se nekoč naseli v njem in postane luč ladjam, ki iščejo pot v temi. Opazil sem samo to. Da jo izkoriščajo za okras v nekih čudnih televizijskih oddajah. Nisem mogel vedeti, da se bodo še leta vračali in spraševali po ne odgovorljivem. Kot utapljanje je, s težavo držiš usta nas vodno gladino.
Bolečina pa reže in reže. Vsako jutro, vsak večer. Ure in ure preživiš pred tv zaslonom, buljiš v bebave resničnostne šove, kako prenoviti avto, kako se poročiti v 90 dneh, kako preživeti 21 gol in prestrašen dni na samotnem otoku kako poceni kupiti staro hišo.
Ob večerih gledaš greznice komercialnih televizij, edino, kar opaziš je, da jim nacionalka vse bolj zvesto sledi. Udarne novice so samo negativne, slabe novice. Drobna, svetlolasa zdravnica aristokratskih potez je bila kristalno jasna: 
– Svarila sem vas, samo vi se niste hoteli držati napotkov zadnja leta in zato so izvidi katastrofalni! Leto dni vam ostaja, ne vem, morda več, terapije vam ne morem zvišati, telo ne bi preneslo in zdaj je prepozno, da bi ukrenila kaj radikalnega.
Vaše telo je uničeno! Telo, ta na zunaj popolni stroj mi je odpovedalo. Svarila so bila že davno prej, a bilo je kot igra, ko si predstavljaš kaj razmišlja samomorilec, ko si natika vrv okoli vratu. Stopila je k oknu, prosojna svetloba, ki je čarala sence jo je naredila nezemeljsko:
– Rekla sem vam, pet let bo od tega, če boste sodelovali, potegnila vas bom iz morja nazaj na čoln, v nasprotnem pa …
Glas ji je zastal, ni bilo več kaj dodati in brez pogleda v oči mi je podala kartonasto mapo s snopi izvidov in dokumentacijo napisano na papirjih.
V bistvu je dokončnost pomena beseda prihajala šele kasneje, ko sem sedel v mestnem parku in opazoval golobe, ki so se prepirali za drobtine starega kruha, ki jim je metala ostarela gospa v temni obleki. Nemogoče se je bilo vživeti v to zamejitev časa: nič več kot eno leto. Signali in alarmi so prihajali že prej, samo zadnje tedne sem le s težavo hodil in glavoboli so bili tako strahoviti, da jih ni mogla ublažiti nobena kemija več, te zadnje tedne, ko sem prvič redno jemal po peti tablet zjutraj, eno opoldne in štiri zvečer. Ob prvič popolni dieti, ki je samo še stopnjevala občutje slabosti in onemoglosti. In seveda dve injekciji inzulina. 
Niti petdeset let, je udarjalo, koliko mesecev ostaja, koliko dni, koliko ur in koliko minut, koliko drobcev še. Bilo je preprosto, sesula se je presnova, poti, ki so potovale po telesu so postale prašne in krhke, počasi so se valile vse večje in večje skale in samo vprašanje časa je bilo kdaj jih največja usodna zamaši ali se prej pot dobesedno razpoči v poplavi reke krvi. Sedel sem v parku in nisem mogel vstati, leni aprilski žarki so prinašali šibko toploto, ki ni zmogla pregnati hladu. Iz notranjega žepa sem izvlekel porcijo kemije in jo poplaknil z nekaj požirki vode. Podržal sem vodo proti svetlobi in za trenutek so se mi prikazale mavrične barve. Bolečina je počasi popuščala in zibajoče sem se dvignil iz klopi, a kmalu sedel nazaj na trdi les. Spet sem stal tam v kopalnici, v brezčasju in embrio je ležal v banji polni krvi. Bela zrkla oči so nepremično strmela vame. Moral sem nekako uravnotežiti vso negativnost vsakdana in stresa. Po srečnem naključju so oddajali kos zemlje v bližini morja.
Zgodilo se je preko noči in življenje se ti obrne na glavo. Bil je običajen dan sredi decembra. Ničesar vznemirljivega se ni dogajalo. Spat se ob običajni deset uri zvečer in ničesar posebnega nisem čutil. A, ko sem zbudil: šok! Levo stran telesa sem komaj čutil, mravljinčenje in bolečina v rokah je bila komaj znosna. Ko sem poskušal vstati, me je vrtoglavica prikovala nazaj na posteljo. In nato občutje panike.
Bile so čudežne noči polne lune, ko sem sadil oljke, višnje, češnje, in grmovnice fig. Bil sem evforično vesel ob prvih pridelkih, ko so dozoreli dišeči paradižniki, ki so bili čvrsti kot jabolka. A ni moglo trajati, kmalu so se pričeli vrstiti podtaknjeni požari.
Pogorela so mlada drevesa, posadil se nova. Pogorela je streha, naredil sem novo. Pogorele so knjige, napisal sem nove.
V noči polne lune so se na stenah pogorele hiše pojavili veliki, zarjaveli žeblji. Srebrna lisica se je posmehovala izza bližnjega grmovja. Mož brez obraza je stal na drugi strani vrat. Tako prekleto strah me je bilo. Vedno je cena, vedno plačaš. Za svoje rojstvo. Mama in oče sta že leta zvezana v kleti. Če ju ne bi ubijal noč za nočjo, ne bi zmogel preživeti. Ponovitve te najedajo. Ogromna rdečelasa medvedka ima med nogami jazbino. Bolj se potopiš, bolj globoka je. Tako lep si mi brez las, reče. Prepustiš se teku misli. V kaosu je red in red je kaos. Oblaki so vijolično rdeči. Tip ni in ni nehal. Leta se umikaš, bežiš pred lastno senco. V počasnem posnetku vidiš roko, ki potuje proti obrazu. Arkada poči, curek krvi ti brizgne po plašču in hlačaš. Kaj hočeš od mene? sprašuješ uniformiranca. Spet čakaš pred stekleno kletko in policaja si delita žeparjev plen. Drevesa lahko požgejo vsako leto, a naslednja si opomorejo, znova obrodijo. Levitve. Kačja koža, mehka roka, ki me boža. V tihem zalivu groze, v odrešujoči samoti. Izgubljeni jutri. Utripa, srce bije in utripa. Neslišno pada sneg in se čudi svoji belini. Sediš na obronku gozda. Sam. Nevarno miren. Vstopiš skozi vrata jutrišnjega dne. Kamorkoli greš, prtljago nosiš s seboj. Vlak gode. Pokrajina beži. Spomin pa kot nož.
Strašna napetost, ki narašča in utripanje v sencih. Strašljiva, tiha, groza, ki se stopnjuje v spoznanju, da se bo zgodilo, čeprav ne veš s kakšno močjo, a veš, da se bo. To te ubija, ta strah, ki je kot plašč, ki te ogrne, da otrpneš in ne moreš nič drugega kot tresoče čakati pred vrati. Vedno pred tistimi vrati. Fizične bolečine te je strah samo ob prvih udarcih, potem to občutenje izgine, postane navada, celo odrešitev. Koža poči. Kri mezi. Lažje je, veš, da je za določen čas mimo, ta napetost, ta nori strah pričakovanja, ki te kolje, mesari in ubija. Kaj se bo zgodilo? Kdo bo udaril in kdo bo udarjen? Kdo bo brcal in koga bodo zbrcali? Kdo bo bežal in kdo bo zasledovalec? 
Ob zgodnjih selitvah, ko iščeš, tipaš za varnostjo, opornimi točkami, pripadnost, izgubiš korenine. Zmeden si, otrok potrebuje znani pogled na svoj kos neba, kot potrebuje dotike, nežnost, šepet besed. Tu je temelj, tu zrastejo korenine, da kasneje lahko zmoreš viharje in neurja, vzpone in padce. Če temelja ni, če korenin ni, potem si kot hiša brez strehe, ki ob jutrih in večerih plava po razburkanem morju časa. Nikoli več ne najdeš trenutkov ravnovesja, miru, bližine. In selitve postanejo način življenja.
– Svoboden si, svoboden, reče ženska v belem. 
– Kaj naj s tako svobodo! ji zakričiš nazaj. 
Ko se prebiješ v zadnjo etapo, jo videvaš skoraj vsako jutro kako hodi v temi. Njene mačje oči se zeleno bleščijo. Ko se obrne v krohotu zmagovalke, te zmrazi. Skoplješ si jamo, tam za štreko, prisluškuješ vlakom, ki vozijo točno po voznem redu, gledaš osvetljena okna, ki drvijo skozi noč. V jami je stara žimnica, odeje, sveče, baterija in knjige. In otrok. Take, pustolovske knjige o ljudeh, ki so našli samotne otoke. Bunker je samo tvoj, ko je zunaj led in sneg, se pokriješ s kartoni. Do bloka ni daleč, morda deset minut hitre hoje,
skoraj enako kot do policije v Mostah. V redu je tako, ker verjameš, da boš nekoč odpotoval kot junaki knjig v neko drugo deželo, med ljudi, ki te bodo imeli radi. In ti se boš naučil kaj je pod besedami: imeti rad. Težko je, naučiti se moraš sam. Nisi ne žalosten ne vesel, nekako zapreden vase, pol metra pod zemljo. V roki držiš knjigo, preveriš koliko sveče je še ostalo. V bloku se gotovo koljeta, on in ona. Poskušaš odgnati temne misli. Kdaj pa kdaj ti uspe in odpotuješ z besedami daleč, v nek drug svet. Ko se prebudiš tresoč od mraza je podoba resničnosti kot nož. Vstaneš v nekaj sekundah, pospraviš za seboj in se odpraviš proti bloku. Preklinjaš v sebi, ker ni kam drugam. Stojiš pred vrati in prisluškuješ. Te preklete noči, ko gorijo hiše in nimaš kam, nimaš kam. In klavir je igral in igral. Moški v karirasti obleki pozvoni na vratih. V tresoči roki drži listič: Prinašalca tega sporočila ubij, plačala ti bom največjo ceno v ljubezni! Piše na lističu. Žensko poznam le preko stotine in več pisem.
– Kaj naj s tem? vprašam mencajočega moškega.  – Ne vem, ne vem, ponovi, jaz sem vam le prinesel to sporočilo, vi pa naredite, kar vas je volja.
Leta prej ali leta kasneje, sedi na klopi mestnega parka ženska požganega pogleda. V naročju drži kup pisem.
– Za vas so, reče.
– Zame, zakaj, ne razumem? ji odgovorim. – Ni kaj razumeti, tudi mene ni nihče, pa sem čutila. Mati vedno čuti kdaj umre njen otrok. 
Ubili so ga, mojega prvorojenca in ga zakopali pod kup smeti. Vi verjamete v posmrtno življenje?  vpraša. 
Ne odgovorim ji, samo stran bi stekel, proč od teh temnih, grozečih besed. – Ti, ki si gledal v oči ljubljeno osebo in ji lagal, ti, ki si le jemal in jemal, ti, ki si živel za spomine in prevaro, ti, ki si stal ob goreči hiši in se smejal, smejal…odmeva njen glas.
Osamljeni zaliv, zapuščeni drevoredi, opustele ulice, tiho, tiho pada dež. Hiše so prazne, veje so gole, ni več kam. Urini kazalci se premikajo lenobno počasi, v duši odzvanja veter pozabe.
Noč pričara belino, dan temo. V praznem zrklu ni očesa, v bližnjem šumu ni odmeva. Ravna črta obzorja in mirovanje.
Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo, in nič ni zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan, je zapisano med zadnjimi stranmi.
Večer. Izselil sem se.
Stopiš na dvorišče, šteješ kamne, ne veš, kaj je na sporedu danes. Kotali se, parada umrlih. V votlini je ogenj ugasnil, belina kosti spominja na sneg. Pepel je hrana neba.
Jutra so svojevrstne sestavljanke. Moraste sanje je treba prekiniti v sunku. Skoraj vedno je neka preprosta zgodba. Koščki mozaika, imena, dogodki.
Odsevi.
Nekako privoščljivo, preko ledenega zidu, ne dotakne se te, ni ognja, samo pepel.
Samota. daleč, daleč stran, reče mama. 
Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo mimo, ljubezen je ali je ni, s tvojim rojstvom se rodi tvoja smrt, ogenj ugaša v očeh večera, srce je osamljen lovec, samota tiha in bela, kot prosojna tančica, samota, kot nož ostra, gola, žareča in mila. A vendar, čarovniška pokrajina te zdravi. Ne moreš se premakniti. Kot da se je zgodilo prej. Ta strah, ta vseobsegajoči strah.
Otrok in starec, a občutja so enaka. Reže te in reže, na kose, na drobne kosce. Misli se razletijo. Nobene moči ni.