1. Začetki, kakšni so bili, osnovna šola, institucija – morda nalaganje vtisov za kasnejše izpisovanje?

Imel sem » posebno mladost,« če si gledal TV nadaljevanko, Sivi dom, Lauševiča, to je to.

• Vstop na univerzo in potem sla po izpovedi. Zgodaj ste začeli objavljati, lani je bilo štirideset let, kar je bila prva objava, letos pa bo prav toliko, ko ste izdali prvo knjigo? Kako ste vstopali v magični ris literarnih vibracij.

 Nič ne vem o vibracijah in vibratorjih, pač sem bil od malega dober pripovedovalec, nisem dolgočasil ljudi.

• Snovi, ki jih izpovedujete, so osredinjene na obrobja, na ukletost med erosom in socialno patologijo – pa ne samo to, se razume. Zdi se, da so vaše antene vedno na preži, kaj se v družbi dogaja. Vaš obširni opus izpoveduje tudi lirično materijo? Ste v sebi gojili tudi pesnika?

No ja, ne živim v zraku in tudi ne v Los Angelesu. Zgodbe in poezija potrkajo same, čarobno je, ko se zgodi, če se.

• Glede na tak opus, ki je vsekakor prozno bolj zastopan: romani, zbirke kratkih novel, fragmentov, radijskih iger, del za mladino in otroke, se zdi, da je vaš izpovedni svet bogato prepleten s čutno vrednostno presojo časa. Mislite, da je naloga pisatelja, da opominja in daje družbi neko prepoznavo možnost, neki krik: ej, a vidite, kaj si delate!?

Ne ukvarjam se s tem kaj kdo misli, tudi s kritiki ne, ki so suhe veje literature. Ja, poskušam se v različnih žanrih, od pravljic, do romanov.

• No, pa začniva na literarnem začetku. Z zbirko Egotrip, ste si leta 1984 odprli vrata v prostore knjižne produkcije. Novelistično strast ste nadgrajevali in jo vestno dolga leta gojili. Kaj vam daje kratka proza in kaj roman?

Veš kako je, zgodbe in poezija je tek na kratke proge, roman pa maraton. Ego trip mi je tiskal krasen urednik, pokojni Janez Mužič na MK, Pavček iz Cankarjeve je tekst zavrnil.

• Z romanom Domovina, bleda mati, ste zablesteli, sledili so tudi prevodi. Pa greva v spominsko orbito – se morda spominjate, kako je bilo s to knjigo, ste jo šli iskat v založbo, ste jo popestovali, polistali … Seveda bi lahko nekaj rekla tudi o prvenki, zbirki kratke proze: Ego trip. Zanima me ta sentiment, imeti knjigo, jo dajati, se razdajati.

Lepo je, da so mi mnogi pisatelji sporočili, kako je pozitivno nanje vplivala Domovina, bleda mati. Končno je tekst preveden v šest jezikov, v Srbiji razprodani trije natisi.

• Seveda so bile tudi nagrade in prevodi – koliko ponosa so vam zaredile te stvari?

Velikih nagrad (še) ni bilo, pač so kuhinje in v bistvu so nagrade najmanj pomembne.

Delam pa za anonimne natečaje, pobiram nagrade doma, v Avstriji, Italiji, Srbiji, več kot 50 jih je.

• V Istrskem okolju ste na nek način ujeli zgodbe, jih literarno estetsko prekvasili – najbrž pa so tudi zgodbe predelale vas. Kako občutite Istro kot priseljenec. Vas lokalno okolje dovolj prepoznavno ceni – sicer pustimo male aferice, te spadajo v kreativno motnjo.

Napisal sem nekaj knjig s tematiko Istre, samo sem forešt-prišlek, na nekaj najete zemlje, oljke, češnje, fige, višnje. Zemlja ti vrača, kar vložiš, ljudje pa … a dreves ne objemam, pa sem jih posadil na desetine.

• Kako vidite stanje slovenske knjižne produkcije danes, ko se vse komercializira in morajo zgodbe ponujati tržno zanimivost, manjkrat pa estetsko in udarno pripoved.

Stanje je kot pač je! Mitja Čander, Orlando Uršič in podobna kompanija se plazijo vse dni okoli Javne agencije za knjigo in Ministrstvom za kulturo. Eden je član sveta JAK, dosti nehigienično, da je član sveta JAK, drugi, Čander se plazi okoli janšistično prikrite Logarjeve Platforme in sanjari, da bo postal minister za kulturo, šefica JAK, Strgarjeva pa podlega tem vplivnim krogom, ki lobira in podkupuje na vse strani, svinje pri koritu poberejo veliko večino subvencij in nagrad, dobro plačanih kritikov, malim založbam pa ne ostane skoraj nič!!!

Tako je stanje …

•  In še, povsem obrtno vprašane, kako ustvarjate, ste impulzivni pisec? Kdaj najraje pišete, je to noč, dopoldan? In seveda, računalniško trpinčenje zgodb, ki je zmenjalo nalivno pero in mučno tipkanje. Ali svoje tekste velikokrat korigirate, ali pa jim pustite svobodno dihanje.

Pišem večinoma ponoči. Vstajam ob 1 ali 3, peljem mojo psico Luno en krog sprehoda, potem sem za računalnikom; te tedne sem intenzivno prevajal srbske pesnike. Večino dam, ko se tekst »poleže« v korekturo. Je pa še vedno to najlepši čarobni čas, ko ni časa in mine ura, dve, tri v hipu.

Padna, 10. 1. 2024

Hvala Franjo, za iskrene odgovore.

Vprašanja sestavil Bojan Bizjak