»Pišem ti izključno zaradi tega, ker te imam rad!« je pred davnimi dvajsetimi leti napisal moj Svit. Ko mi je hotel dati malo spodbude, da naredim vsaj prvi korak, da se izvlečem iz 12 let trajajoče depresije. “Pri vseh naslednjih ti bomo pomagali. Prvi korak pa moraš narediti sama!” Tako nekako se je zaključilo pismo, ob katerem sem jokala kot dež. Tako globoke besede takrat mojega dvajsetletnega sina so me ganile do solz.

Draga sestr(ic)a, to pismo ti pišem izključno zaradi tega, ker te imam rada. Tako kot si. Nočem te spreminjati. Spremenim lahko le sebe. 
Pišem tudi zato, da sebe spomnim, da je sprememba edina stalnica v življenju. Slehernika! 

Ne bom ti očitala za nazaj, ne bom pametovala za naprej. Pišem ti ZDAJ. In zdaj je edini, ki šteje. Ta trenutek šteje. Ker bo že naslednji trenutek nov trenutek.

Bilo je hudo včeraj. Vem, da je bilo hudo za obe. Zate, ki si nemočna, da bi naredila svoj prvi korak v svetlobo. In zame, ker si me nagnala, dobesedno nagnala iz sobe.
Odšla sem. Jezna, predvsem pa žalostna. Ker se to stanje vleče že celo leto.

Ker se maksimalno trudim, da bi te podprla in ti stojim ob strani. Ti ponujam rešitve, ker jih sama ne najdeš, ne vidiš. Ti pa me vedno znova »zabiješ«. In to boli. Verjemi!

Ne vem več, kaj naj še storim, da bi ti pomagala. Kot tudi ti nisi vedela, kako bi pomagala meni takrat, pred zdaj že devetimi leti.
Prihajala si k meni enkrat na teden. Tudi meni je bilo težko ob tvojih obiskih, a te nisem nikoli nagnala, ti nisem prepovedala, da me obiskuješ. Ker sem vedela, da si sicer težko naredila, kar pač si, a si naredila obisk predvsem zaradi sebe, da bi mi dala podporo. 

Tudi jaz te obiskujem za podporo. Ni mi težko, tudi dvakrat na dan pridem kak dan. Ni mi težko, verjemi. Rada pridem. Ker te imam rada in ker razen mene in nekaj prijateljev nimaš skoraj nobenega. Ok, tu sta Svit in Pika, ki pa živita svoje življenje. In prav je tako. Da se ne obremenjujeta preveč s tabo. Saj ti tako in tako ne moreta pomagati. Ker nočeš! Ja, nočeš, da bi ti pomagali. Nočeš obiskov, ker se zavedaš, da si v nezavidljivem položaju. Ker ne vidiš izhoda iz te situacije. Nočeš živeti, ne ješ dovolj, ne zanima te nič, »nimaš česa obleči«, ne moreš brati, nočeš televizije, nočeš računalnika, nočeš k frizerju, nočeš zamenjati sobe (ta, v kateri si zdaj je depresivna, saj razen poleti zjutraj, vanjo ne posije sonce), nočeš se udeleževati aktivnosti v domu, nočeš komunicirati z nikomer, s stanovalci, ki te poleg mene in osebja spodbujajo K ŽIVLJENJU! 
Skratka …. NOČEŠ ničesar, kar bi ti osmislilo življenje. Ne da ne moreš, NOČEŠ. To mi je enkrat dejal Svit, ko sem bila v depresiji. Priznam, nisem hotela. A sem se ob ljubeči podpori mojega Andeka in primarne družine vendarle vrnila v življenje.
In zdaj ŽIVIM. Polno in odprto. Jočem, se smejem, berem, pišem, kvačkam, se družim, kofetkam, potujem, vozim skuter, avto, kombi … ŽIVIM SAMA … živim! Ti pa POČASI UMIRAŠ. Poznaš tisto pesem POČASI UMIRA … Pabla Nerude. Gotovo jo poznaš, saj si profesorica slovenskega in ruskega jezika.

Draga moja sestra, naredi prvi korak v življenje. Lahko sem ti v oporo, a namesto tebe ne morem »shoditi«. V življenje! ŠE PRIDEM K TEBI. Ker me potrebuješ. RADA TE IMAM!