Perica, pingvin, je stal na kosu ledu 
z mačkom od včerajšnjih rakcev 
in ogorkom cigarete, ki jo je našel v rokavici turista. 
“Jezus,” je zamrmral, 
“spet še en preklet dan v smokingu, ki ga nočem.”  

ostali pingvini so korakali, 
vsi dostojanstveni in neumni 
kot pogrebniki na amfetaminu, 
medtem ko je Perica sedel 
in razmišljal, da bi bil 
pesnik. 
ali vodovodar. 
ali pa preprosto mrtev. 

nek teden je poskusil z religijo – 
se spreobrnil v morskega levičarja. 
nosil haljo iz morskih alg 
in se dal krstiti v kitovem scanju. 
rekel je, da se počuti “blizu pomenu,” 
dokler ga morski levi 
niso poskušali požreti. 
“razsvetljenje,” je rekel, 
“je precenjeno in ima veliko zob.”  

nato je poskusil z umetnostjo. 
s svojimi lastnimi iztrebki je pomazal ledeno steno 
in to poimenoval Pustaštvo #3. 
nihče ni prišel. 
celo galebi so se smejali. 
dramatično je skočil v morje 
in to takoj obžaloval – 
voda je bila mrzla 
in ni bil samomorilen, 
samo dolgčas mu je bilo. 

poskusil je kapitalizem. 
postavil limonadno stojnico 
a pozabil, da na Antarktiki 
ni limon 
in nihče nima žepov. 

na koncu je obupal. 
stal v snežnem viharju, 
preprosto: 

bil 
pingvin. 

“kakšna potrata,” je rekel, 
in zdrsnil po lastnih sanjah. 

našli so ga čez nekaj dni, 
zmrznjenega kot vprašaj, 
z zapisom vrezanim v ribjo kost: 

“Poskušal sem biti nekaj. 
A vse je že zasedeno.” 

ostalim pingvinom je bilo vseeno. 
odmarširali so mimo, 
še vedno neumni, 
še vedno dostojanstveni. 

ampak tisti dan je veter tulil, kot 
da nikoli ni zmanjkalo limonade.