Enostavno

Ja, pa ni vse tako enostavno,
kot se na prvo žogico zdi.
Ni eho, ni eko,
morda bi lahko bil ego,
tak ehoistični neeko ego.

Donijo zvonovi, donijo ves čas,
če le jih poganja le teža telesa.
Pa smo doživeli,
tu v bližini,
popolni e(no)stavni – mrk.

Sonce ni ugasnilo,
le nismo ga več razumeli.
Sence so postale domače,
in luči – sumljive.

Nekateri so se počutili
kot pred leti in rekli:
“Vojna je!”
ali
“To je zarota!”
ali
“Spet smo solidarni drug z drugim”.

V trgovini stojim v vrsti,
vse je označeno z akcijo.
Pa ni cenejše, ne hitreje,
le tišje kot prej.

Televizor kriči:
“Posebna oddaja – spet!”
In jaz kričim vase:
“Je to še svet?”

Ni eho, ni eko,
ni e-knjiga, ne e-komanda,
je le en krik, brez e-ja –
živ, a v prazno.

“Pa kje ti za vraga živiš, človek božji,”
bi mi rekel
nekdo.
Morda jaz sam.

Ja, vse je enostavno.
Tako zelo, da boli.