🔹
V času, ko se feminizem pogosto reducira na nabor moralnih gesel, Slavoj Žižek v intervjuju za RTV Slovenija znova vztraja pri neudobni misli: vprašanja spolnosti, moči in neenakosti niso nikoli enostavna. Prav v tej neenostavnosti pa vidi možnost za resen feministični razmislek.
Žižek se v pogovoru z Ano Jurc opredeli kot »radikalen feminist«, vendar hkrati odkrito izrazi strah pred poenostavljenimi formulami, ki kompleksnost družbenih odnosov zamenjajo za hitro moralno sodbo. Njegova teza, da je spolnost že sama po sebi polje napetosti, neravnovesij in krutosti, nasprotuje razširjeni predstavi, da bi jo bilo mogoče “očistiti” zgolj z odpravo patriarhata ali z uvedbo formalnih pravil soglasja.
Provokativna, a pomembna je njegova misel, da feminizem ni zgolj projekt emancipacije žensk, temveč tudi edini resen okvir, znotraj katerega se lahko moški na novo premislijo – brez nostalgije po izgubljeni avtoriteti in brez cinizma. V tem smislu feminizem ni grožnja, temveč možnost: za drugačne oblike intimnosti, odgovornosti in svobode.
Žižek je izrazito kritičen do t. i. kulture ukinjanja in birokratizacije intimnosti, denimo v obliki “spolnih pogodb”. Po njegovem mnenju takšni pristopi iz intimnih odnosov odstranijo tveganje, dvoumnost in igro – elemente, ki so sicer vir konfliktov, a hkrati tudi pogoj za pristno srečanje z drugim. Feminizem, ki pozabi na to dimenzijo, tvega, da se prelevi v moralistični nadzor, namesto v orodje osvoboditve.
Posebej dragocen je njegov premik fokusa od spektakularnih primerov zlorab k vsakdanji, tihi bedi številnih žensk: ekonomski odvisnosti, nevidnosti, izginjanju želje in možnosti izbire. Prav tam, poudarja Žižek, se skrivajo najbolj trdovratne oblike neenakosti – takšne, ki jih ni mogoče odpraviti z javnim sramotenjem ali simbolnimi gestami.
Njegov feminizem ni pomirjujoč in ni “varen”. Je feminizem vprašanj, ne odgovorov. In morda prav zato ostaja relevanten: ker nas sili, da mislimo dlje od všečnih sloganov in se soočimo z dejstvom, da resnična enakost ne bo nikoli rezultat udobja, temveč nenehnega, tudi bolečega premisleka družbe o sami sebi.
Vir:
Jurc, A. (2025, 23. december). Žižek: »O družbi izvemo več skozi popularno kulturo kot z opazovanjem bedakov in tega, kar delajo«. MMC RTV Slovenija.
***
Slavoj Žižek
Slavoj Žižek, slovenski filozof, kulturni kritik in psihoanalitik * 21. marec 1949, Ljubljana.
Bil je profesor na evropski podiplomski šoli, mednarodni direktor Birkbeck Inštituta za humanistične študije in višji raziskovalec na Inštitutu za sociologijo Univerze v Ljubljani, Slovenija.
Žižek je doktoriral iz filozofije. Bil je imenovan “Elvis filozofije” in “akademska rock zvezda.” V mladih letih so ga zanimala dela Georga Wilhelma Friedricha Hegla, Karla Marxa in Friedricha Wilhelma Josepha Schellinga.
Leta 1971 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in sociologije, na isti ustanovi pa še magistriral in doktoriral (1981). Drugič je doktoriral na temo psihoanalize v Parizu (Universite Paris-VII). Tekoče govori slovensko, srbsko, hrvaško, angleško, francosko, nemško in ima osnovno znanje italijanščine.
Članki v Spletnem času
📍 Rubrika: Družba
✍ Besedilo: Spletni čas
🗓️ Januar 2026
***
Deli z drugimi
Misli niso odveč. Včasih so začetek.
📌 11 let Spletnega časa – ključni mejniki
2014 – prvi koraki z idejo spletnega prostora za umetnost in kulturo.
2015–2017 – širitev z novimi rubrikami, med njimi Otroški kotiček in Virtualna galerija.
2018–2020 – sodelovanje z lokalnimi kulturnimi projekti in uvedba večjezičnih vsebin.
2021–2023 – digitalne razstave, povezovanje z ustvarjalci doma in v tujini.
2024 – retrospektivna razstava Spletni čas – 10 let delovanja.
2025 – ob jesenskem enakonočju praznujemo 11. obletnico portala, ki še naprej povezuje umetnost, kulturo in družbo.
