Gal je ležal pri Vani in počival.
V sobi je bilo tiho, samo Vani je mehko dihala.

Takrat je Čatko tiho priletel.
Ni bil pisan, samo nežno svetel.

»Gal,« je rekel,
»bi šel z menoj v vasico Bubačijev?
Ni daleč. Samo zapreš oči.«

Gal jih je zaprl.

In že sta bila tam.

Vasica Bubačijev je bila majhna in prijazna.
Hiške so bile okrogle, nekatere so imele cvetlice na strehi.
Bubačiji so bili majhni, vsak malo drugačen,
vsi pa so se znali smehljati.

»Poglej,« je rekel en Bubači,
»to je Gal.«

Bubačiji so pomahali.
Nekdo je prinesel čaj.
Nekdo je sedel zraven in ni rekel nič.

»Tukaj počivajo tisti, ki to potrebujejo,«
je rekel najstarejši Bubači.

Gal se je počutil toplo.
Ni mu bilo treba nič vprašati.
Ni mu bilo treba nič vedeti.

Čatko je sedel zraven in bil tiho.

Ko je Gal spet odprl oči,
je bil še vedno pri Vani.
Ampak je vedel:

Vasica Bubačijev je tam.
In čaka nanj. 🌼