“Ma, ti si ena počasnela,” mi reče Gal, vsakič, ko se kam odpravljava, še posebej, če ga čaka kakšna zanimiva dogodivščina.

Tokrat sva takoj po zajtrku začela risati zemljevid, ki naj bi vodil do skritih zakladov v naši okolici. Stanujemo v naselju Livade, kjer je veliko blokov, le streljaj do centra Izole. A tu niso samo betonski bloki. V okolici se skrivajo “mini gozdički” in “mini travniki”, ki v pomladnem času bujno cvetijo.

Gal je začel risati naš blok v obliki hiše, potem pa črtkano pot, ki vodi do zaklada. Vmes je narisal vulkan, ki naj bi bruhal lavo, in hišo strahov z duhci. Z X-om je označil tri mesta zakladov.

“Kako? Imamo v Livadah kar tri zaklade?” sem ga vprašala.

“Ne! Samo en je pravi zaklad. Ostali so le namigi, da veva, kam morava iti,” mi je odgovoril in nadaljeval risanje poti. Potka je postajala vedno bolj zapletena, zato sem mu predlagala, da uporabi še kakšno drugo barvo. Odločil se je za zlato.

“Hmm, ne vem, ali se bom znašla v vseh teh krogcih in križkih,” sem rekla.

“Saj ti ne bo treba. Jaz bom glavni, ti boš pomočnica,” je rekel in pot nadaljeval na hrbtni strani lista.

“Kaj pa pomenijo krogci?” sem ga vprašala.

“Krogci so krožišča! Kako tega ne veš?” je odgovoril.

Tako je narisal dva načrta, in zdaj sva že pri “počasneli”. Hitro sem se obula, saj je Gal že nestrpno prestopal iz ene noge na drugo. Njegove oči pa so bile polne pričakovanja.

Ko sva prispela do vhodnih vrat, se je lov na zaklad začel. Gal je predlagal, da najprej sedeva na klopco in se odločiva, po kateri poti naj greva.

“No, izberi!” mi je rekel.

Izbrala sem najkrajšo potko okoli bloka.

“Ne, ta ni prava. Ta je za primer, če dežuje,” mi je rekel.

“V redu. Danes je sončno. Najbolje, da izbereš ti, saj si ti ‘glavni’,” sem mu odgovorila.

Nekaj časa je premišljeval in nato rekel: “No, greva zdaj, ali ne?”

In sva šla. Kako se je lov na zaklad odvijal, pa bom opisala v naslednji zgodbici.