Gal je samozavestno stopal naprej, jaz pa sem sledila zemljevidu, ki ga je držal v rokah. “Prvi namig je pri velikem drevesu,” je rekel in pokazal proti iglavcu ob robu travnika.

Ko sva prišla bližje, je začel previdno opazovati tla in drevesno lubje. “Aha! Tukaj je!” je vzkliknil in pokazal na majhen list papirja, zataknjen med vejami.

Razprl ga je. Na njem je pisalo: “Nisi še na cilju, a sledi stopinjam sonca do skale, ki gleda na morje.”

Gal se je namrščil. “Kaj pa to pomeni?”

“Stopinje sonca … Mogoče morava slediti senci dreves?” sem predlagala.

“Greva proti jugu, kjer sije sonce!” je vzkliknil in stekel naprej.

Pot naju je vodila med grmički in mimo majhnega hribčka. Kmalu sva zagledala veliko skalo, od koder se je odpiral pogled na morje. Gal je že plezal nanjo, da bi preveril, ali se tam skriva naslednji namig.

“Kaj pa zdaj?” sem ga vprašala, ko ni našel ničesar.

Zamislil se je, nato pa stekel okoli skale in navdušeno zaklical: “Tu je! Še en listek!”

Razvila sva ga in prebrala: “Zdaj pa poišči nekaj, kar se sveti v travi …”

*

Gal je stiskal zemljevid v rokah in se ozrl naokoli. “Nekaj, kar se sveti v travi …” je zamrmral in z očmi pregledoval okolico.

Meni se je zdelo, da bi lahko bila to samo kakšna pločevinka ali steklo, a sem raje molčala – Gal je bil preveč navdušen, da bi mu uničila pričakovanje.

“Tam se nekaj sveti!” sem nenadoma pokazala proti travniku, kjer je sonce odbijalo bleščeč odblesk.

Gal je stekel do mesta in z rokami previdno razmaknil travo. “Ooo! Nekaj je tukaj!”

“Videti je kot nekakšen obesek za ključe!” sem rekla.  Previdno sva razgrnila travo in ga pobrala. 

“Pa to je stolp v Pizi!” je vzkliknil, ko je črkoval vgravirane črke. “Kaj to pomeni?” je nadaljeval nekoliko razočarano.

“Čakaj, poglej! Zraven je še en listek!” Pobrala sem ga in prebrala: “Čestitke! Našel si skriti zaklad! Pravi pustolovec ve, da zaklad ni vedno nekaj, kar vzameš – včasih je največje bogastvo izkušnja in pustolovščina, ki jo doživiš ob iskanju. Zdaj je tvoja naloga, da pripraviš zaklad za druge iskalce!“

Presenečeno me je pogledal. “Kaj? Zdaj morava midva skriti zaklad?”

Pokimala sem. “Tako piše! Kam ga bova skrila? Kaj praviš?”

Pobral je kamenček, ga nekaj časa gledal. Potem se je na široko nasmehnil. “Imam idejo! Nabrati morava rože za herbarij.”