Na moje vprašanje: “Kako je bilo na pohodu?” mi je je na hitro rekel, da dobro, potem pa me presenetil z nadaljevanjem: “A ti veš, da jaz razumem pasjo govorico?” 

“Ne vem,” sem mu odgovorila. 

“Res, res. Blu mi je danes povedal, da je žalosten,” je rekel.

“Kako ti je povedal?”

“Zalajal je!”

“Pa saj vsi kužki lajajo!”

“V bistvu je rekel ‘hov’ in to pomeni v pasji govorici, da je žalosten!” je zavzeto nadaljeval: “V bistvu jaz razumem govorico vseh živali!” 

“Hmm,” sem nejeverno zamrmrala in rekla: “Samo v sanjah in v domišljiji lahko razumemo govorico vseh živali.” 

“Ne! Ti ne razumeš!” je rekel jezno, potem pa nadaljeval: “Jaz živali razumem in zraven še čutim, kaj mi hočejo povedati! A veš, da so tudi duhci resnični. Vse okoli nas so,” in zaokrožil z rokami, “včasih se nam prikažejo, a bolj redko. To mi je povedal moj tata! In on ne laže!” 

“Kaj pa ti? Si že videl kakšnega pravega duhca?” 

“Ne! Saj sem ti povedal, da se prikazujejo bolj redko! Pomembno je, da čutiš. Jaz razumem in tudi čutim! Razumem vse živali in to je resnično! Zdaj sem žalosten.” 

“Kdo je zdaj žalosten? Ti ali Blu?” 

“Jaz! Ker bi rad imel Bluja in mami,” mi je rekel in skoraj zajokal.

“Glej, mami bo že jutri zjutraj tu, Blu pa je najbrž zdaj vesel, ker je doma, sicer bi bil žalosten. Tega pa nočeš, mar ne? Aha, nekaj sem se spomnila. Za spomin bom narisala Bluja in tebe, kako sta danes hodila na Lačno. Kaj praviš?”

Gal je hitro spremenil razpoloženje, le majhna solzica mu je pritekla po licu. Ker me dobro pozna in ve, da rada barvam z živahnimi in pisanimi barvami, mi je še rekel: “O.K. Bluja ne barvaj, samo črno-belo, zato, ker je Blu črn in bel.” 

“Velja, Blu bi bil smešen, če bi bil pobarvan z roza barvo,” sva se zahihitala. Gal se je tesno stisnil k meni in mi rekel, da me ima rad. 

“Tudi jaz te imam zelo rada,” sem mu odgovorila. Prosil me je, naj mu zmasiram nogice in naj ga zazibam. Čez čas je rekel, da ne more zaspati. 

“Štej ovčke, ki skačejo iz oblačka na oblaček,” sem mu predlagala.

“Ampak samo od 10 do 39!” je dodal Gal in začel šteti: “10 ovčk, 9 ovčk, 8 ovčk … 2 ovčki, 1 ovčka, 0 ovčk, 11 ovčk, 12 ovčk, in tako naprej do 39 ovčk.” 

Ko je preštel do konca, je zamrmral, da je utrujen in da mu je vroče. Odmaknil se je iz mojega objema, z eno nogo se me je še vedno dotikal in v trenutku zaspal.

Ko se je Gal zjutraj prebudil, mi je rekel: “Veš, da Blu uboga samo Leo?” 

“Kaj res?” 

“Res, res! Lea reče, daj tačko in Blu ji da tačko, reče, naj sede in on sede, ji vrže žogico ali palico in on jo poišče in ji jo prinese. Nas pa uboga samo včasih! Ti povem nekaj, kar sem se o kužkih naučil iz risanke?” 

“Kar povej, res me zanima,” sem mu rekla, vedoč, da se bo najin dialog nadaljeval v igro namigov in ugank, ko mi končno pove, da so bili kužki pred zelo veliko leti volkovi in da so jih ljudje udomačili – ampak to bi lahko bila že naslednja zgodbica. 

Kasneje nama je Galova mami še povedala, da je bil pohod prelep in narava čudovita. Pot na Lačno je na začetku precej strma, a pelje skozi hrastov gozdiček, ki je bil še pred nekaj tedni popolnoma gol. Na osojnih mestih je bil še sneg, zdaj pa so veje polne sveže zelenih listkov. Ko so se povzpeli po klančini, se je pred njimi razprla travnata planota, prekrita s cvetlicami v najrazličnejših barvah. Galovi mami se je zdelo, da je svet okoli njih oživel v pomladnem čaru.