"Nikoli ne smeš nikogar za nič prositi. Nikoli - in še posebno ne tistih, ki so močnejši od tebe."
Morje ni bilo nikoli moj prijatelj. Bilo mi je enajst, dvanajst let, naselili so me v sirotišnico Malči Belič na Viču. Z mamo stojiva na avtobusu števila šest brez besed, dva tujca. Oblečen v črnino kot žalovalec, ona, ki je vedno zmogla rafale besed, nemo zre skozi umazano steklo, obrnjena stran od mene. Kot vse moje življenje. V starem nunskem samostanu naju pričaka tolsti upravnik, ki zariplo tuli: veste, pri nas, pri nas imajo otroci vse, jaz pa, nisem bil veliko starejši, ko sem me dali v Dachau, veste, tu pa se jim cedita med in mleko, za vse je poskrbljeno, veste, jaz pa, ko je bil konec vojne, ko so prišli zavezniki, niti trideset kil nisem vagal, sama kost in koža, jaz vem, kaj pomeni stradati, trpeti, tu pa živijo kot bubregi v loju! In potem nas je oblačil v enake trenirke, kupoval nam je sive gumijaste površnike, da so nas zunanji takoj prepoznali za domske. Prvo leto smo se z razmajanimi avtobusi odpeljali na poletne počitnice v Pacug. Prvič sem bil na morju, nisem znal plavati. A mišičastega honorarnega vzgojitelja je to samo še bolj zabavalo. Skupaj še z enim tipom sta me na silo odnesla do pomola in vrgla v globoko morje. Saj bo splaval, če pa ne bo, bo utonil! je privoščljivo vreščal. Že prvi val me je zalil in potopil, naj sem se še tako trudil, nisem mogel ostati na površju. Mahal in mahal sem, lovil zrak, v megli se videl nebo, ki ga je prekrila megla. In potem so le skočili za mano in me napol mrtvega zvlekli na obalo. Še isti večer sem zbežal, peš do Fiese in Pirana. Noč je bila topla in prijazna, samo vseeno sem se z obale umaknil pod oboke cerkve svetega Jurija. Tudi kasneje, ko sem za silo splaval, nisem več nikoli užival v morju. Preselil sem se iz mesta na obalo, našel sem začasno osvobojeno ozemlje, samo z morjem nisva bila nikdar več prijatelja. Poskušal sem namočiti noge v to neskončno grozečo gmoto vode, mižal sem, da bi se spoprijateljila. A ni šlo. Samo ko sem se po dvajsetih letih preselil ravno v kraje svojega prvega bega, dneve, mesece in leta sem ga vsak dan obiskoval in opazoval in zgodilo se je samo od sebe. Na potovanjih sem že prvi, drugi dan, pogrešal morje, morda njegovo mrmranje, morda vonj po jodu in soli. In zdaj pogled sam poišče modrino, ki se v daljavi mogočno dotika neba.
Kri, morje in nebo.
STRAH,
ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more.
KOT GORA,
je bilo njeno telo, čeprav je ves čas ponavljala, da nima nobenega smisla več, je rinil v njo, kot po navadi se ni mogel sprijazniti z zavrnitvijo. Potem je le slekla najlonke in spodvila krilo in se razprla. Moj oče je imel konje, moja mama, moja nesrečna mama je bila pijanka, prvega sina sem dala od sebe, ti ne veš, kako je, kot da bi umrla, je govorila in govorila. Bolj, ko je prodiral v njo, vsa širša je bila in vse bolj globoko je tonil, njena je postala neskončna črna luknja in on je tonil, tonil, ne da bi slišal, kaj mu ves čas govori.
VIDA,
je nesramno dolgo opletala v dnevni sobi planinskega doma na Kamniškem sedlu, ni in ni mogla zapustiti družbe, čeprav je vedela, da jo nestrpno čakam na skupnih ležiščih. Ves čas sem se bal, da odide s kom drugim, da se pofuka z njim, kar ne bi bilo nič čudnega, pri šestnajstih je imela na tone izkušenj z moškimi.
»Izmolzi se, spij kaj žganega, da ti ne bo tako hitro prišlo,« mi je svetoval Brovč, ki je nadstropje zgoraj obdeloval svojo Viko, ki je nekaj mesecev kasneje priskrbela picajzeljne. Seveda sem ga poslušal, a ni kaj dosti pomagalo, ko je Vida parkirala poleg mene, s tistimi fantastičnimi joški in z vonjem, ki me je razrajcal do amena, ni pomagalo kaj dosti. Niti to, da mi je pomagala, da sem se lepo nabil vanjo, samo, ne vem, dvajset, trideset sekund in pok orgazma in tisto idiotsko vprašanje: »Je bilo dobro?«
Bila je razumevajoča kot mnogo deklet iz poboljševalnice Višnja Gora, poljubila me je na lice: »Ni bilo slabo, nekoč boš še velik ljubimec, samo nocoj sem tako utrujena, daj, uleživa se na bok, spiva na štengce, objemi me, tako me zebe,« me je tolažila.
Lahko bi me zatrla, lahko bi se norčevala, ker prve ne pozabiš nikoli.
KAPLJA PREK ROBA,
Čakal sem, oprezal mnogo let, morda je bilo že v čakanju na maščevanje pol užitka. Sovražil sem ga, preklinjal sem ga, bal sem se ga, oprezal in čakal, da bo moja roka večja od njegove. Kot večino življenja je bil totalno nalit, ko je grobo odrinil babico, malo grbasto starko pri dvainosemdesetih, ki je edina v familiji delala in zbrala leta za borno penzijo. To je bila tista kaplja prek roba in tujec, ki je zapit sedel za mizo, je moral plačati. Zagrabil sem ga za lase in s težo telesa zamahnil po njegovem obrazu. Padel je s stola, brcal sem ga v glavo, v blodni vročici, brez nadzora sem ga brcal in brcal, zagrizel bi mu v goltanec, a v vsej poplavi krvi nisem videl več njegove glave, njegovih večno motnih oči, suval in brcal sem ga, ko so kriče prišli sosedje in me na silo odvlekli stran.
Oče je bil mesec in pol v bolnici, kjer so ga pokrpali, brazgotine na njegovem obrazu so ostale za vedno. Nobenega kesanja in obžalovanja nisem čutil. Šestintrideset let, do njegove smrti, nisva spregovorila več niti ene besede. Ona iz dvojca brez krmarja me je prisilila, da sem šel na pogreb. Tam sta bila celo dva duhovnika, ki sta očitno pomešala imena, blodila sta nekaj o grešnikih, raju in peklu, človeku, ki ni nikoli prestopil praga cerkve. To so uredili bratje in predvsem sestra, ki je bila poročena s policajem. Z njo nisem govoril enako dolgo kot očetom, policaje sem od nekdaj sovražil, imeli so poseben vonj. Ko sem ves paničen tekel na policijsko postajo v Moste, tulil, šutira jo, ubil jo bo, oče bo ubil mamo, so od začetka še dokaj hitro prišli ponj, potem, petič, šestič, pa se jim ni več mudilo, naj sem še tako tulil in moledoval.
Sovraštvo je zamrznjen kos mesa, samo postaviš ga na mizo in počakaš, da se odtali.
SILVESTER,
z mamo sediva na mrzli klopi za našim blokom F, polnoč bo, zmrzuje, led, led, briše si kri, ki ji ves čas teče iz razbitega obraza.
»Mama,« rečem, »glej snežinke, če pogledaš gor v nebo, mama, je tako, kot da te nese gor, gor!«
Led, led, led.
LEPO ŽIVLJENJE,
boš imela,« sem rekel leto dni mlajši sestri, ki se je pri osemnajstih poročila s policajem specialcem. Na železniški postaji je prodajala sladoled, izgubljeno dekle v petem mesecu nosečnosti, ki se je vrnilo iz Hrvaške, pod levim očesom je imela veliko plavo oteklino. »Ne,« sem ji rekel, »ne, ne bom gledal, ne morem, nikoli več ne spregovorim besede s tabo.«
Več kot trideset let je odnesla reka časa in od takrat nimam več sestre.
SELITVE,
ne morem prešteti, kolikokrat sem se selil v življenju, od rej, domov, zavodov, gradov, podnajemniških pajzlov in cimrov, vasi, mest, pokrajin, petdesetkrat, stokrat, zdaj je vseeno.
Hiša brez temeljev, drevo brez korenin, kače naselijo jutra in ne veš, kje si, niti ne preklinjaš več svojega roda, zdrobi te, vsaj tista prva leta rose, ko potrebuješ nekaj, nekoga, da se nasloniš, trdnost in varnost, pozornost in toplino.
Znova sem v bunkerju, znova na begu, na kruh si na debelo namažem senf in potem čakam, čakam, da pridejo po mene.
NJENE PESMI, PRAZNE SANJE,
je bil edini film, ki sva ga gledala skupaj z mamo v kinu Triglav. Mene je osladnost družine von Trapp dolgočasila, posebno nuna Maria, ki ves čas nekaj prepeva, oblečena v podobne obleke, kot smo jih imeli domski otroci. Seveda se potem kasneje preobleče, potem ko osvoji bogatega vdovca in trop otrok von Trapp nauči jodlanja in nekaj ušesu všečnih pesmi. Konec je seveda pocukrano srečen, kot se za limonade spodobi. Samo nisem vedel, kaj je bilo mami, da je ves čas smrkala in jokala. Uživala je v nemščini, ki se jo je skupaj z italijanščino naučila spotoma. Kadar koli je slišala, da govori kdo nemško, je stekla tja. Veš, veš, mi je ponavljala, so spraševali, ali sem iz Salzburga, da imam avstrijsko zgornje štajerski naglas. Ni bila nadarjena samo za jezik, odlično je prerokovala na kartah, govorila je sto svetlobnih let na uro, starim vdovcem iskala partnerke, kasneje skoraj vsak dan obiskovala pogrebe, tudi če pokojnikov ni poznala. Bila je ženska mnogih talentov, na fotografiji sredi Tromostovja leta 1944 je skodranih las v poletni obleki, v sandalih in belih nogavičkah prava filmska zvezda.
Njene pesmi so bile prazne sanje.
Franjo Frančič
