Govorila je pticam
in travam.
Med njimi iskram ujetih v kapljicah rose,
krošnjam dreves, ki so izgubljale liste.
Nanje je kdaj zapisala svoje misli.
Povedali so,
slišali so,
ob dopoldnevih, ali pa kak drug čas,
ko je srkala čaj,
da se je dvigovala skrivnostna meglica
čez vas.
Govorila jim je o ljudeh, ki so se ustavili,
ki so v njen vrt zasadili tople dlani,
ki so obračali zemljo, da je obrodila.
Govorila je o njih, ki so izdirali sreče,
da je ta čez noč opustela.
O ljudeh, s katerimi si čez trate mečejo šopke,
da je njena vaza zmeraj polna čebel.
O tistih. ki prihajajo občasno,
ki samo kdaj dodajo zanke v namizni prt
in o tistih, ki stopajo mimo,
ki ne pozdravijo, o mimohodnih tišinah.
Ko je spregovorila o kamnu
se je razpočil.
Videli so,
povedali so,
vsaj zdelo se jim je tako.
Tam nekje je
izpuščen
kakor balon,
svet
nad oblake.
Podoben
kakor je ta
iz katerega pišem.
A je drugačen.
Mehkejši je,
puhast,
ne lomi peresa
poetu.
Na njem je vizija
ustvarila pot
med ljudmi.
Tam se namesto preprek
razrašča nasmeh
in namesto vetra
smeh valovi polja.
Iz njih rastejo
raznorazne oči
in iz vseh
sreča.
Če kdaj obiščeš ta kraj,
če te želja vanj zvabi,
bo to zgolj takrat
ko bo silnejša
kakor je strah.
A je težko ostati.
Težko je verjeti v balon,
zato poči.
Prišla je, kot pride nevihta,
da raztrešči
na vse strani,
v nebo
in na tla,
da zaplete
med veje,
da zaseje med skale,
prelije v morje,
da umije,
umaže,
da pokriža,
prekriža,
ubije,
vse,
kar ne kliče
po njej.
Prišla je, kot pride jutranja rosa,
drhteča
od pričakovanja.
Tudi tako je vstopila,
prešerno
je z željo
razlila
svetlobo
v spoznanje.
A ni dolgo ostala.
Mogoče ni smela,
ni znala,
mogoče ni zmogla.
Včasih vonjam vročino in strele.
Včasih slišim bobnenje
oddaljeno,
kot bi se kamni
kamenjali
v naju.
Če bom nekoč gozd,
bom imela mahovna stopala
in roke,
ki bodo otresale listje
v naročje sprehajalcev.
Če bom,
bom grela kot poleno v kakšnem kaminu,
neke ljudi s prasketanjem
besede.
… če bo noč,
in se bodo ledene rože lepile na okna,
bom razmaknila krošnje dreves
do zvezd.
Lidija Polak
Lidija Polak ima svoje pesmi zbrane v dveh pesniških zbirkah: Zdi se in Na vsakem listu strup, ki jih lahko naročite tako, da ji pišete na mail plidija1@gmail.com
Avtorica je sodelavka v Spletnem času skoraj od samega začetka Poleg pesmi, objavlja prispevke v obliki foto zgodb s prelepimi fotografijami in besedilom. Vsi njeni prispevki so vidni v blogu (spletnem dnevniku) MEHURČKI.
Klik na spodnje fotografije vas pripelje na njene zadnje prispevke.
Vse njene prispevke si lahko ogledate v njenem blogu. KLIK na spodnjo fotografijo!
