Sama nisem v najboljši koži predvsem ne zaradi skrbi, bojazni in teže, ki mi lega na dušo. Danes bom govorila o posebni vrsti kriminala. O načrtovani in predvideni prodaji državnega premoženja tujcem. 

Država, ki ni sposobna in pripravljena skrbeti za lastno premoženje, in ne z njim skrbno in gospodarno ravnati in ji ni mar za posledice, ki jih to utegne imeti za državljane, ni vredna lastnega imena, ne obstoja, ni vredna počenega groša. V očeh lastnega ljudstva je izdajalska in izprijena ter sebi in lastnim državljanom grobar. Kaj bo ljudstvo brez premoženja, državljani brez državne lastnine? Znova, kot že nekoč v davni zgodovini, tlačani in hlapci tujcem in tujemu kapitalu. Govorim o obstoječi, ki ravna in tudi o tistih in takšnih preteklih vladah, ki so z državno lastnino delale kot svinja z mehom. Malomarno, nevestno, neodgovorno, neskrbno in brezbrižno. 

Kljub temu, da je deklarativno demokracija vladavina v imenu ljudstva, je oblast le to že ničkolikokrat s tovrstnimi dejanji povozila, pogazila. Tako v preteklih letih in enako počne in načrtuje tudi aktualna. Kako sprevržena mora biti, da samo pomisli na to in si to obeta. Pri čemer je prav nič ne skrbijo s tem povezane in povzročene usode lastnih državljanov, temveč zgolj kapitalska korist in dobiček, ljudstvo je spričo tega povsem obrobna stvar. Vladavina mirne duše ravna v nasprotju z voljo ljudstva in državljanov in karavana gre dalje, stroj brutalnega kapitalizma mirno melje dalje, ljudstvo in državljani pa smo spričo tega vedno bolj in bolj revni, osiromašeni in osiroteli. Že leta 2oo5 je neki povzpetniški kvazi poslovnež izjavil: ” Izčrpavaj, dokler lahko! ” in prav to se dogaja in se je dogajalo v zadnjih letih. Človek osuplo in zgroženo ostane brez besed, zastane mu dih in spreleti ga srh in gnus. 

Sprašujem se, po čigavi zemlji bomo siromaki hodili spričo tega, po svoji zagotovo ne, bomo beračili za drobtine pri tujcu in ga prosili vbogajme, ali kaj? Če te norosti ne preprečimo, bo sčasoma prodano vse, kar še imamo, in nazadnje prodamo še sebe, kdo in kaj bomo, po čigavi zemlji bomo hodili, po svoji zagotovo ne. Tujci nam bodo krojili usodo in nam metali drobtine našega kruha.