Kaj je ta bol, tesnoba in stiska? Kaj ta bojazen in strah? Neznosna teža kamna, ki je na duši kakor utež, neznosna tema, ki hoče in čaka luči. 

Sprašujem se, kako je mogoče, da smo  pozabili, da smo dopustili, da nam ta nočna mora, ki se ji reče vladavina v imenu ljudstva obstoječe politične zablode in blodnje, kljuje srce, duši duha, ruši naš mir, jemlje dostojanstvo in med nami neti prepir? Ločuje, razdvaja, potvarja in laže … 
Zdi se, kot da je demokracija le največji nateg civilizacije. Ne ne more in ne sme biti, nikoli in nikdar. Za nobeno ceno, za noben umazan denar, na noben način, za nič na svetu ne smemo dopustiti, da nam vlada tema. Nam jemlje svobodo misli in duha, besedo resnice, nam krati pravico, biti to, kar smo, biti LJUDJE. Biti človek v najžlahtnejšem pomenu vseh civilizacijskih norm tako z vidika moralno etičnih načel in ravnanj kot tudi z vidika povsem vsakdanjega življenja, bivanja in obstoja. Življenje, kot največja vrednota posameznika, sama po sebi, terja, da v imenu svobode, pravičnosti, resnice, enakosti, bratstva, humanizma, razuma in uma, solidarnosti ter odgovornosti zase in drug do drugega, strnemo vrste in obranimo narod in državo, pred plenilci duha in razuma, ki nas sistematično, načrtno in načrtovano vodijo in pehajo v prepad in propad.
Naša najsvetejša dolžnost do sebe in do zanamcev je nuja ohraniti in obvarovati vse pridobitve, tako civilizacije, znanosti, humanizma, kulture, človečnosti, svobode kot tudi skupno obče dobro, pridobljeno in priborjeno skozi vso narodovo zgodovino. Zgodovinski spomin nas opozarja, da bije zadnja  ura in bije plat zvona. S tem ko nam hočejo oblastniki in odločevalci zadati še zadnji udarec in nam odvzeti pravico do svobodne besede, do kritične misli, do etične in moralne drže v imenu poštenja in resnice, ko rušijo še zadnji branik in trdnjavo demokracije, to je RTV Slovenija, je naša dolžnost, da družno strnemo vrste in se tej blaznosti in mori odločno zoperstavimo. V svojem imenu in v imenu vseh, ki nam je beseda sveta, ki nam je svet dom, domovina in država in vse, kar je plod znanja, razuma, duha, kulture, znanosti, človeštva in človečnosti. V  imenu lastnih otrok, da bodo svobodno in proste volje še naprej zrli in stremeli k dobremu v univerzalnem pomenu besede. Da bomo vsi svobodno dihali in zrli v luč in svetlobo slehernega dne. Ker svobode, srca, krvi, svobodne misli in besede ne damo.

In sedaj še srčna zahvala in vse spoštovanje vsem prvoborcem na okopih branika naše skupne svobode, za nas in naše otroke, zahvala vsem novinarjem in novinarkam, ki se borijo za vse nas s srčnostjo junakov našega časa. S pogumom v imenu pravice, resnice in poštenja in svobode misli. Ker,