CESTA DVEH CESARJEV

Ko sem z nekaj kovčki prišel v sicer lepo in urejeno P. – jevo hišo, sem slutil, da tudi tukaj ne bom ujel pristnosti doma, tega sem vse od Lepega pota vztrajno iskal, nikjer se nisem mogel umiriti, da bi resneje študiral ali delal, nisem pa emocionalno počil in zblaznel, čeprav sem ves čas plesal na robu počenega kroga. Večkrat sem pomislil, da sem mentalno bolan, vendar kdor je to pomislil, je redko zelo mentalno bolan, kaj šele moten, igramo, da nam je ciza zavesti zdrčala v nerazsodnost, v genezi pa se na vse kriplje oklepamo življenja, jaz zagotovo.

P. se je pred kratkim boleče ločil, kaj pomeni boleče, sem zvedel šele čez leta, ko sem se ločil jaz, zdaj pa se mi je to zdelo larifari, pustiš človeka, ga nemara zavržeš, moraš ga, pojdi kamor te vodi srce, s tem si ni treba pretirano beliti glave, vsaj tako sem mislil, juvenilen v tem smislu in brez izkušenj, ki bi jih tesala empirija, najhuje je soditi podkovan le z lastno vizijo in papirnatim naukom, sploh pa je hudo, če si nekoč in nekje postavljen pred dejstvo, da moraš soditi o nečem, pa se ne zavedaš, da s tem rineš v balado, ki sovraži vitalno življenjsko gibalo in seje krivico.

P. je bil mentalno precej na tleh, če ne bi bil tak strokovnjak na delovnem področju računalniškega programiranja, bi mu trda predla, že takrat sem spoznal – vsaj nekaj –, da je v delu rešitev za vse življenjske nadloge, sploh za psihične zmečkanine, razbitine in deviacije, ki jih prinaša poraz, ta pa se rodi zaradi vizije, ki smo si jo vtepli v glavo, ne da bi predvideli realne življenjske probleme (zaljubljenost). P. je bil tako na tleh, da čeprav je to vedel, ni zmogel moči, da bi to začel hoditi pokončno. Čeprav ni bil pijanec, sploh ne strokovnjak na tem področju, je skoraj vsak dan prišel pijan iz službe domov, zato mi ni preostalo drugega, kakor da se z njim pil naprej, dokler se ni zvrnil. In tako iz dneva v dan, vsaj pol leta, dokler ni P. dobil aritmije in je moral popolnoma prenehati z neurejenim načinom življenja, če je še hotel živeti. In je nehal in postal normalen v mesecu ali dveh, tudi zdrav, saj gre v prostem času za odličnega in neustrašnega turnega smučarja.

Človek se na človeka naveže. Človek ima svojega otroka rad. Človek ima pri ločitvi občutek, da je svojega otroka izgubil in ga podaril tujcem, zverem brez sočutja in empatije do nečesa, kar je del tebe, ki si tega človeka spravil na svet. Občutek je sprva podoben tistemu, kakor če bi te dali v možnar in te mečkali, najprej stopala, potem peto, goleni, kolena, jajca in vse do glave, nisem mogel razumeti kaj doživlja prijatelj P., ki pa je večinoma govoril o bivši ženi, o času, ko se je zaljubil vanjo in o lepih dogodbah in sličicah iz njune zdaj že končane skupne življenjske poti. Vse skupaj se mi je zdelo patetično in smešno, saj sem P. – ja poznal kot ponosnega človeka, ki da nekaj nase, zdaj pa se pred menoj razgalja kot šibak špargelj, ki ga zaniha vsak vetrc, skrušeno stoji pred mano in iz oči mu tečejo pijanske kajmanove solze. Kakor da bi na živelj gledal kot teliček, ko ga s korobačem priganjamo v klavnico. In tudi: ženske, sploh mame, večinoma veliko lažje prebolijo ločitve in razhode, pa naj gre stran še tako mišičast junak.

Jaz sem še vedno živel promiskuitetno življenje, kakor da so čustva zame španska vas, čeprav sem znal biti do sebe rahločuten, do tistih, ki pa so nežni in pozorni do mene pa nemalo kratov škrt z razdajanjem in razgaljanjem čustev, tega sem se dobro zavedal in bil odločen, da se bom popravil. V tistem času sem začel intenzivneje premišljati, da tako ne bom mogel več živeti, dela sem imel dovolj, da si najamem kakšno stanovanje in živim v svojem miru. Največ mi je pomagala hoja, pomagala mi je, da sem se streznil, dejansko in metaforično, odprla mi je oči, da sem lahko boljši in bolj odgovoren človek. Največ kratov sem šel iz Ceste dveh cesarjev po Opekarski ulici do Prul in potem na levo, do Karlovškega mostu, potem pa naravnost, mimo današnjega trgovinskega centra na Rudniku in po makadamski cesti mimo Lavrice naprej do Škofljice. Včasih sem šel naravnost, vse do Turjaka, včasih pa po vijugavi vzpetini vse do Šmarja Sap in še nekaj kilometrov skozi Hrastje do motela v Grosupljem in potem na desno, kjer sem v vrstnih hišah v Grosupljem obiskal teto. Tem hišam se še danes pravi Dachau. Po istih poteh sem se tudi vračal, taka tura mi je vzela ves dan, vendar sem bil zadovoljen, s seboj sem nosil notes in si zapisoval nekakšne dnevniške utrinke, verze, zabeležke, stavke s poti in o poti, misli, ki so se mi porajale med hojo. Veliko problemov sem razrešil in na tak način in dobil nešteto odgovorov na vprašanja, ki so me najedala in razžirala. Hodil sem pravzaprav v vse smeri, ki so peljale iz Ljubljane, včasih sem šel skozi vse mesto v smeri Šiške in potem v Vižmarjah na desno do Broda in k babici v Šmartno pod Šmarno goro, ko pa je umrla, sem tam obiskoval strica ali sestrični, pojedel kosilo in se vzpel še k bratrancu, ki ima še danes gostišče na Šmarni gori, se spustil do Pirnič in se vrnil čez Brod po isti poti domov. Šel sem tudi na viško stran, mimo Dolgega mostu do Gmajnic in zavetišča do živali, pa naprej do Brezovice in Vnanjih goric, kjer sem obrnil in sekal cesto, da sem prišel vse do Horjula in potem po drugi strani nazaj. Večkrat sem jo mahnil tudi v Savlje, kjer je na založbi urednikoval moj prijatelj Č., vendar sva se tam, na uredništvu, ob debati pogosto zapijala in sem nazaj hodil z mestnim avtobusom ali taksijem. Tako so minevali dnevi, če sem ves dan hodil, sem si to štel, kakor da sem bil v službi, če je dan vzela hoja od jutra do večera, potem je bilo to za mojo vest isto, kakor da sem garal v službi za svoje blagostanje. Tako mislim tudi danes in hoja me še vedno spremlja povsod in v vsaki državi, kjer se znajdem ali začasno bivam, vendar je Slovenija zelo lepa za pešibus, saj ponuja tako in drugačno, vsakršno izkušnjo hoje od manjših do večjih vzpetin, ravnine do pravih hribov, narave in pohajanja po pločnikih. Nikoli nisem maral kolesa, vedno samo peš. Tam nekje okrog novega tisočletja sem začel hrepeneti po resni zvezi, zdelo se mi je, da postajam bolj resen in odgovoren človek, vedel sem, da zdaj, pri skoraj tridesetih lahko zajadram v resno razmerje, rad bi bil ljubljen in tako se mi je vsaj zdelo, bil sem pripravljen to tudi vračati. Imel sem občutek, da sem postal odgovoren, tisti, ki so z mano delali, so vedno trdili tako in to mi je bilo v ponos, sploh ker je delo na časopisu dnevno in ne moreš skomizgniti z rameni, da boš jutri … Če mi nekaj ni dišalo več, sem pač dal odpoved, nikoli nisem delal in trpel, saj bi s tem trpinčil več ljudi, ne le samega sebe, mazohizem pa mi je tuj, tuj do skrajnosti.

Ženske imajo intuicijo, zdi se mi, bolje razvito od moških, za ljubezen, moški je lovec in rine, ženske pa čutijo, kdo ima dejansko nežno in prijateljsko energijo, pustimo manipuliranje ob strani, nemalo kratov ženske predobro vedo, da gre za manipulacijo, a jim dvorjenje godi, godi jim dajanje pozornosti in nežnosti, romantični sprehodi in nežne besede, v zavest sem si skušal zabiti, da bom tak, da je konec promiskuitetnega norenja, da hočem razmerje in redno delo, ne morem več živeti kot ahasver, čeprav se nisem bal, da bi se zapil ali začel drogirati, raje bi se ubil kakor pa prenašal te muke, to mi nikoli ni in ne bo uspelo, ne vem, kaj botruje temu, morebiti to, da imam preveč rad književnost in mi nihče ne more nadomestiti dopamina, ki mi ga daje, nobena droga in alkohol, kasneje se je izkazalo, da tudi nobeno človeško bitje ne more nadomestiti moje ljubezni do književnosti. Življenje imam rad, tudi ambiciozen sem, vendar se mi za komolčarjenje jebe, vseeno mi je, kaj si o meni mislijo drugi, tudi zato, ker takoj udarim nazaj, tako in drugače, če čutim, da sem ogrožen ali da se mi godi krivica, čeprav bi me prizadelo, če bi kdo izmed bližnjih rekel, da sem svinja, vendar navkljub za okolje nenavadnemu načinu življenja ne morem trditi, da bi si to resno zaslužil, da bi mi kdo rekel in povedal, zakaj naj bi bil kanalja in prasec, je pa res, da znam večkrat pripadati krdelu razburljivcev, ki zelo hitro zaduhajo barufo.

Šport me je naučil, da je znotraj tekmovalnosti med ljudmi silno pomembna korektna igra, kar pa sodobna družba, tudi na umetniškem področju ne pozna preveč dobro ali pa bolje, znotraj pritlehnega in požrešnega prerivanja noče poznati, med umetniki sem spoznal veliko pokvarjenih ljudi, kar je kajpak normalno, saj so pokvarjenci povsod, vendar pa se mi je vedno zdel smešen vzrok za pokvarjenost, ki je večinoma ego otroka iz peskovnika, največ kratov transformiran in manifestiran v protest, ki ima etiologijo v zavisti, fundamentalno zakoreninjeno in spremenjeno, devastirano in ruinirano v stopnjo hudobije, ki je ne moremo izkoreniniti, saj je ta hudobija že ugnezdena v tisto stopnjo zavesti, ki ji rečemo genetska, nemara pred rojstna, kar pozna dobro tudi zgodovina, ne samo mi danes, tukaj in zdaj. To dejstvo se mi kot odraslemu in zrelemu človeku zdi bedasto in skrajno minorno, da bi ga živel in občutil, saj je tekmovanje zdravo in rase le tako, da se učimo drug od drugega, vsaj jaz sem tako napredoval in mogoče zlezel predhodnikom, ki sem jih občudoval, vsaj do kolen, predvsem zaradi tega, ker sem se od njih učil in jim prisluhnil, kar v besu zavisti pač ne moreš početi. Vendar sem med umetniki, s katerimi sem se na začetku novega tisočletja tudi največ družil, spoznal tudi izvrstne, čudovite ljudi, človeške in fine gospe in gospode, liberalne v pravi meri in dozi, od takih sem se učil, predvsem od Š. – ja in Z. – ja, oba sta bila skregana z zavistjo, čeprav je Š. – ju veliko pomenilo, kdo kaj pomeni na svetovni literarni sceni, kdo je dobil kakšno nagrado in kdo je kje urednik, predvsem pa ga je tangiralo, kdo ima kje kakšen vpliv, da bi ga bilo treba spoznati in pridobiti na svojo stran, tak je bil Š., Z. – ju pa se je vehementno jebalo za vse skupaj, čeprav je znal zastriči z ušesi, ko je dobil kako nagrado, ki je prinašala tudi finančno injekcijo, zato je bil verjetno zaradi tega tudi najbolj vesel članstva v SAZU, ki prinaša apanažo, kar je Z. ju pri vseh otrocih in skromno penzijo knjižničarja še kako prišlo prav, ne vem pa in me ne zanima, kaj je je bilo njuno fundamentalno osišče in tega ne more vedeti nihče, saj se je treba naučiti železnega pravila, da nikoli nikomur nismo videli v glavo in nikoli posedovali njegovih misli.

V tistem času se je prvič pojavilo znamenje dipsomanije, ki naj bi se zalezla vame, čeprav si danes s tem še vedno nisem na jasnem, pa tudi zdravniki ne, vsaj kolikor sem se pogovarjal z njimi. Nekateri pravijo, da gre za mentalno motnjo, jaz da mogoče le delno, drugo gre pripisati konzervativcem, puristom in preveč strogim pogledom s farmacevtskim biznisom okužene medicine. Dipsomanija je večinoma povezana s pretiranim pitjem, ki je jemanje alkohola kakor vsako drugo, le da traja več dni zapored, lahko pa je tudi jemanje hrane, tablet ali kakršnakoli človeška lastnost, ki jo lahko označimo za požrešnost ali objestnost. Pri meni se je to dogajalo v obliki pretiranega pitja, mentalno si sicer toliko pri sebi, da veš kaj počneš in ne izgubljaš spomina, zato imam to bolj za nepotrebno uničevanje in turiranje telesa, zaradi katerega sem kasneje tudi zbolel za trebušno slinavko. Kot laični medicinski opazovalec fenomena človeškega telesa bom izrekel ofucano klišejsko pravilo, da vsako bolezen prinese demontirano in devastirano živčevje. Zraven lahko prištejemo še požrešnost, prvo in najbolj opazno značilnost človeka enaindvajsetega stoletja. Čeprav ne krivim nikogar, saj je nemara tudi moj oče klasičen dipsoman, pa živi življenje urejenega gospoda, ki lepo skrbi zase pri dvainosemdesetih, me je dipsomanija začela popadati, ko sem se začel družiti z D. – jem, takrat sem imel nepolnih dvajset let. Seveda s takim človekom, čeprav opravlja svoje dolžnosti in je še vedno zanesljiv, nihče noče imeti preveč opravka, vse družbe so ekstremno nagnjene k stigmatizaciji alkoholikov in narkomanov, verjetno je vse skupaj primerljivo s trajnostnim izločanjem iz družbe ljudi, ki so prestajali kakršnokoli zaporno kazen. Vendar je bila pri meni zadeva – in je verjetno še – z dipsomanijo sila nepredvidljiva, saj sem povsem običajen, deloven človek, ki lahko mesece živi normalno in urejeno življenje, ki ga iztiri dipsomanija, ki lahko traja en dan, lahko pa tudi en mesec, ko je nazadnje trajala več mesecev, sem moral v bolnišnico in komaj preživel. Čeprav sem bil vedno zdrav človek, kar sem še danes, tako mentalno kakor tudi po vseh zdravstvenih izvidih, pa je dipsomanija še vedno nekaj, čemur težko pridem do dna, čeprav sem v tej smeri veliko naredil in je končni korak k zmagi blizu, stigmatizacija pa me ne moti preveč, kakor me recimo ne moti človeško ogovarjanje, privoščljivost in hudobija. Moti me, to da, na kratek čas, vendar hitro odmislim in opsujem, če je treba.

Življenje na Cesti dveh cesarjev mi je povedalo še nekaj, človek vedno potrebuje človeka in njegovo bližino, zato me je bil tudi P. zelo vesel, saj je bil sam v stiski, meni pa se je veselo jebalo vse skupaj – samski, brez običajne, klasične službe in brez obveznosti v zvezi s potomci, kar je P. – ja pahnilo na rob prepada, da se je komaj zlizal in ostal živ. Rešil se je tako, da se je spet zaljubil in čeprav se je kasneje odločil za drugo dekle, s katero ima danes novega otroka, ga je prav to rešilo iz krempljev lastnega pogubljenja. P. je danes srečen in zadovoljen družinski človek, ki živi umirjeno in trezno in odgovorno življenje in sva še vedno prijatelja, čeprav se vidiva sila redko.

Jaz nisem bil te sreče, ali pa je enostavno nisem hotel zgrabiti, saj sem v tistem času, ko sem živel pri P. – ju na Cesti dveh cesarjev menjaval dekleta kakor po tekočem traku in se mi je to, z izjemo recimo temu enega desetletja odraslega življenja dogajalo ves čas, da sem iskal in iskal, vendar sem bil preveč nezaupljiv in trmast, da bi se predal ljubezni in jo znal uživati, kakor da bi mi otroštvo zasejalo zlo slutnjo nepredvidljivih in nemara večno praznih, hudobnih in izkoriščevalskih medčloveških odnosov. Ponujene ljubezni enostavno nisem hotel sprejeti, bolj me je ženska ljubila, bolj sem se jo začel ogibati, kakor da bi bila ljubezen strah in ne lepota in odrešitev, zato so razmerja, če se temu sploh lahko tako reče, pokala po šivih in razpadala, se včasih zdrobila do te mere, da se na ulici sploh nismo več pozdravljali in sploh ni bolelo, saj sem bil z mislimi nemalo kratov še vedno pri Ireni Pertot, ki sem jo ljubil, ker me je zapustila, ljubiti tistega, ki te zapusti in odrivati tistega, ki te ljubi, to je bil moj moto, zato sem hodil naokrog kakor klateško pseto, iščoč nekaj, česar ni, ljubezen v enosmerni ulici. Ne vem, zakaj sem bil tako neumen ali pa samoljuben, težko je reči, saj sem se veliko ukvarjal s sabo in sem to v mentalnih dimenzijah možganskega debla vedel, v praksi pa ignoriral. Želel sem si imeti nekoga, ki me ljubi in ki bi ga ljubil, vendar je bila to zaenkrat nemogoča misija, na vsak način sem hotel Ireno Pertot in me je zmrazilo, ko sem pomislil nanjo, to pa je bilo pogosto, včasih se mi je zdelo, da nanjo mislim ves čas in nepretrgoma. Irene sicer nisem več gnjavil po telefonu, vendar sem po mestu poizvedoval, če ima kakšnega fanta, s kom se druži in kod pohaja, ženska se me je definitivno bala, saj se je ogibala prostorov, kjer je slutila, da bi se bil lahko pojavil tudi jaz. Če sem jo srečal v družbi kakšnega fanta, se je začelo zmerjanje, ples žaljivk, večkrat je skoraj prišlo do pretepa, a so ljudje, ki so bili v bližini to preprečili, sama pa je vse skupaj podžigala s svojo kurtoazno držo in osladnim nasmihanjem. Danes ne vem vzroka za to vedenje, vendar sem na Ireno zapravil nekaj nesmiselnih let, ko se danes spomnim na vse te dogodbe me zmrazi od sramu in studa, vse skupaj je bila verjetno ena sama nadutost in ples ranjenega, infantilnega ega. Med leti 1999 – 2000 se je P. zaljubil v neko montažerko, ki je vedno več bivala na Cesti dveh cesarjev, zato me je vse skupaj navkljub P. – jevi in dekletovi ustrežljivosti in prijaznosti začelo motiti. Kakor da bi vedelo, mi je dekle ponudilo svoje stanovanje na Križevniški ulici v centru mesta, saj bi se ona preselila k P. – ju. Ponudbo sem seveda sprejel, nisem pa vedel, kako bom plačal najemnino za eno leto vnaprej, kakor je to zahtevala lastnica, ki je živela v Franciji, stanovanje pa je bilo dvosobno, zato sem začel razmišljati o sostanovalcu, kar pa mi kajpak ni preveč dišalo, a sem naposled ostal sam, kar je dobro in slabo: na nagovor ljubice V. sem nekaj kratov obiskal najbolj razvpitega slovenskega psihiatra, ker je ljubica trdila, da mi bo pomagal, sam pa nisem vedel, kaj mi je za pomagati. No, po treh seansah, sem dognal in spoznal, da ta gospoda, dušni lečniki, človeške napake ali posebnosti obravnavajo kot bolezen, ki jo je treba zdraviti s kemijo, ta pa dotolče vsakega konja, da je nesposoben kvalitetne, kaj šele odlične dejavnosti. Če je kaj, je žalostno, slabo, razočaranje nad mentalno medicino.

Dobro, da sem živel sam v tako velikem stanovanju je bilo to, da sem imel mir po lastni presoji in odločitvi za premišljevanje in ostalo je več stvari, najbolj pomembno iz tistega obdobja pa je zanesljivo dejstvo, ki je evociralo večno vprašanje, da kolikor je užitkov v ustvarjanju in pisanju in kako to delo na svetu malo spremeni, kaj, nič ne spremeni … kakor da bi bil ves trud in vzgib in naposled rezultat zgolj ustvarjalni užitek … in mir … je to dovolj, da si na svetu?

Je dovolj, da včasih, ko gol mesec sije za oknom skozi oblake, da cmokaš od ugodja v premišljevanju, kakor kak star brbljač, pesniška duša in si misliš, da so ti na duri zavesti naposled potrkali boljši dnevi?