NAHTIGALOVA ULICA

Kadar si sam zase mislil, da je tvoje trpljenje plemenito, so drugi, ki so živeli s tabo, vse bolj dobivali občutek gnusa in sovraštva.

Bila je pozna pomlad, ki je že spolzela v junij in se preoblačila v kožo poletja; tiktakalo je leto 1989, ko sem se po sedmih letih iz Pulja vrnil v rojstno mesto. Najprej k babici v Šmartno pod Šmarno goro in kmalu potem k očetu na Nahtigalovo ulico v Zalogu. Ulica z montažnimi vrstnimi hišami in cvetličnimi gredicami, lahko bi rekli tipična ulica prebivalcev srednjega sloja, ki ga je stesal socialistični sistem in je danes po več desetletni epohi liberalnega kapitalizma skoraj izginil: V Sloveniji živijo reveži, bogataši in tisti, ki sestavljajo mesec z mesecem. V devetdesetih smo še poznali imovino, ki so si jo lahko pridelali višji uradniki, profesorji, majhni privatniki, danes ne več, danes je vprašanje skoraj metafizično, saj je verjetno, da je še bolj nevarno priti gol in bosopet pred nebeška vrata: zdi se, da se tudi tam išče le denarnica.

Mirna ulica oplojena z neprenehnim smradom perutninsko predelovalne industrije Jata, po smrti nekaterih narkomanov celo tako mirna, da se mi je ob sivih jesenskih jutrih celo zdelo, da je na Nahtigalovi ulici v Zalogu tudi usoda že davno zaprla svojo računsko knjigo. Čeprav je bilo v Pulju veliko heroinskih odvisnikov, sem prav na Nahtigalovi ulici za vedno osvojil lekcijo, kako prepoznati heroinskega zasvojenca in kako hitro te ta droga uniči.

Moj oče je boem. Ne morem reči, da je slab človek, da je neotesan nemarnež, da je hudobna kanalja, da je nesposoben in len siromak, nič od tega ne zdrži. Prej obratno. Vendar je boem in k temu pogosto spada tudi samoljubje, ki se ne briga za drugega človeka, kar po svoje ni nič narobe; če ne živiš s takimi, ki še sami ne morejo skrbeti zase. Taki ljudje niso narejeni za roditelje, zato je bil moj prihod v Ljubljano, kjer sem se rodil in naredil prve korake in od koder je moj rod po mamini strani več korakov nazaj, začetek samorastništva in življenja, v katerem sem bil sam svoj vzgojitelj. Seveda je boem hotel imeti prste vmes in jih je tudi imel, nemara pozitivno, čeprav vsak velik samoljubnež živi z željo, da bi druge tesal po sebi: zaradi njega sem končal srednjo šolo in se vpisal na fakulteto, zaradi njega sem nadaljeval s treniranjem rokoborbe, zaradi njega sem vzljubil knjige, skušal me je karseda najbolje integrirati med lojalne in poslušne državljane, vendar ni vedel ali pa ni hotel vedeti, da starši veliko več naredimo z zgledom in dejanji, kot pa z besedami, sploh takimi, ki pojejo na rovaš hvale lastnemu početju. Bil je tekavec in ga nikoli ni bilo doma, kadar pa je bil, ga je nosila lastna slaba vest, ki ga je tirala v nebrzdano moraliziranje. Kajpak je to za mladega človeka pravšnji teren, da se upre in počne prav tisto, kar se mu moralično prepoveduje. Za najstnika je velika slast biti sam, početi kar se ti zljubi, ne učiti se za šolo, temveč zase, delati kar ti pade na pamet, očim mi je že kot dvanajstletniku v Pulju govoril in še in še govoril, da sem rojen za to, da bi sviral kurcu od jutra do sutra. To je bila njegova edina popotnica, ko me je konec osemdesetih z brcami vrgel iz hiše. In tudi to mi je dal v možgansko malho za na dolgo pot domov: po starodavnem izročilu beseda mafija pomeni jok matere, ki so ji francoski vojaki v trinajstem stoletju pred očmi posilili hčerko, mia figlia, ma fia. Tako je jokala moja mati, ko je zaslišala njegov avtomobil, vendar ji hčerke, kolikor vem, ni posilil.

Kar se heroina tiče sem bil stabilen, nisem se drogiral, kakor moja soseda,čeprav sem bil labilen pubescent z na čelu komaj iztisnjenim gnezdom mozoljev: vrata vis –a – vis je živel Tiko, pravokotno na naša pa Čiko. Ker je bilo prostora v zgornjem nadstropju malo, mi je oče dovolil, da sem si polkletni prostor predelal v svojo garsonjero, kjer je to že uredil drogirani Čiko. Tako sva s Čikom postala soseda zgoraj in spodaj in čeprav nisva skoraj nikoli govorila, se mi je film o njegovem življenju v živo vrtel pred očmi. Od jutra do večera se je vse odvijalo okrog droge, če Čiko ni bil drogiran, je bil nervozen in je razbijal z vrati, kričal na mater, ki ga je preživljala, ko pa je dobil svoje, je smrčal v predelani kletni luknji. Tiko, ki je prav tako živel z materjo samohranilko, je bil večji gospod, on se mi je zdel priložnostni in rekreativni narkoman, saj je hodil tudi v službo v bližnje smrdišče, kjer so ubijali in predelovali piščance. Oba sta bila zanemarjena, če si ju srečal, je bilo takoj jasno; stara okrog petintrideset do štirideset let, v ponošenih oblekah, škrbasta, v svojem narkomanskem svetu iluzij, ki so se že zmehčale v deziluzijo; volje ni bilo kaj dosti in vizija je bila potešena le v opojnem svetu substanc, taki imajo svoj izgovor in eksistencialni moto, da čas tako ali tako vse uniči, zato nima smisla lamentirati o velikih filozofskih dognanjih. Časa za skupno molčanje nismo imeli kaj dosti, saj se je Čiko nekega poletnega dopoldneva predoziral v svoji kletni luknji in so ga s kleti odnesli, ko sem njegovo mater opozoril na smrad iz njegove katakombe. Če sem že sam bil v položaju, da se noben ni kaj preveč brigal zame, razen kadar sem bil v velikem dreku, potem si lahko zamislim Čika, saj ga niso iskali niti dilerji, kaj šele mater ali sosedje. Takrat sem prvič doživel občutek zadovoljstva, ko nekaj narediš tudi za drugega človeka, čeprav je bil ta že mrtev in si ga komaj poznal. Štiri dni je mrtev ležal v luknji in zdelo se mi je, da so si bližnji in sosedje oddahnili, ko so iz zanemarjenega bunkerja zvlekli njegovo razpadajoče truplo.

Tisti svinjak sem takrat videl prvič in zadnjič in prvenec je bil tudi to, da razpadajoče človeško truplo smrdi veliko bolj kakor pa smrad iz bližnje Jate, kjer so obdelovali mrtvo perjad. Od takrat pa vse do konca srednje šole, sem v kleti živel sam, vendar je vmes umrl tudi Tiko; zgoraj pri materi, se je nekega zimskega jutra leta 1991 razlegel krik. Tiko je legel k počitku okrog enajstih zvečer in se ni več prebudil, bojda mu je zastalo srce, saj on ni goltal uspavalnih tablet, temveč si je za brezbrižen dremež vbrizgal heroin. Tiko je zadnje jugoslovansko truplo, ki sem ga videl na lastne oči.