Gal in afriška luža

(zgodbica na črko A)

To poletje je bilo drugačno. Namesto sončnih počitniških dni je julija skoraj vsak dan deževalo. Ampak Galu to sploh ni bilo mar – užival je, ko je s škornji čofotal po lužah, ki so se v naši ulici nabrale ob vsakem nalivu.

Na vogalu se je po dežju vedno naredila ena posebej velika. Bila je kot skrivni bazenček – in Gal je z veseljem skočil vanjo sredi ulice. Nekega dne je med veselim čofotanjem po nesreči poškropil dve dekleti, ki sta ravno takrat šli mimo. Zavrisnili sta, se zasmejali in kar odplesali naprej, kot bi bilo vse del kakšne poletne igre.

Naslednje jutro je Gal tekel k luži – a tam ga je čakalo presenečenje.

»Mami! Še včeraj je bila luža velika! Danes pa … majhna!« je rekel in se sklonil.

Pojasnila sem mu, da voda poleti hitreje izhlapeva, ker je toplo in sonce posrka vlago iz luž. A Gal me je pogledal zamišljeno, pokazal s prstom in rekel:

»Poglej … danes ima obliko Afrike!«

Presenečeno sem se sklonila in pogledala lužo – res je bila podobna Afriki!

»Veš, Gal, zdaj pa že znaš abstraktno misliti,« sem rekla.

Gal je dvignil obrvi.
»Kaj pa to pomeni?«

»To pomeni, da znaš v nečem preprostem – kot je luža – prepoznati nekaj večjega. Uporabljaš domišljijo. To je nekaj, kar imajo redki odrasli, a otroci, kot si ti, jo pogosto nosite v srcu.«

Gal se je zasmejal in poskočil okoli »afriške« luže, ki je bleščala v jutranji svetlobi, kot majhen akvarel na asfaltu.