Kaj je sreča, ki jo želimo sebi in drugim? Kaj je to in tisto, kar resnično osrečuje? Prepričana sem, verjamem in vem, da so to predvsem lepi in dobri, človečni medsebojni odnosi. Srčne, iskrene in plemenite vezi med nami, med ljudmi, to tkanje za sanje ki ga spreminjamo v dejanje in dajanje. Sebe drug drugemu z dotiki misli, čustev, srca in duha, razuma,
telesa, vsega, kar smo. Prvinsko, prvobitno in izvorno- ljudje. Drug drugemu človek. Vselej, ko čutimo z drugim, smo drugemu v pomoč in uteho, tolažbo, v veselje in radost, upanje, pogum … Vselej, ko smo navdih in odgovor na vprašanje, ko smo božajoča dlan in objem, ko smo drugemu še  nepoznana resnica, svoboda, pravica, opora in potohodna pot.
Smo svetloba in sonce in obzorje ali košček kruha, nasmeh, pogled ali skupna solza, bolečina, jok in bol, ki jo delimo ali tolažba in rešitev, vdih, počitek, samo smo, tukaj in zdaj zase in za druge dar in darilo. Najlepše na svetu, nenadomestljivo, brezkrajno, brezčasno, smo ljubezen. Ta univerzalna moč, gonilna sila, ki premika vse meje in robove, vsega, kar je in obstaja- sveta, neba in vsemirja. Ko drug drugega zdravimo z besedo, drug drugega opogumljamo z zgledom, razsvetljujemo z vedenjem in znanjem. Vselej, ko drugega razumemo, sprejemamo, mu odpuščamo, in ga sprejmemo takega kot je, z vsem, kar je, ko sebe zastavimo zanj in za njegovo dobro in za njegovo srečo. Smo sreča, ker ne povzročamo nesreče, žalosti, trpljenja, krivice, neresnice, zlobe, ne hudega. Ne povzročamo ran in trpljenja, temveč dajemo sebe zato, da je tudi drugim, drugemu dobro, lepo. Da je življenje in živetje samo po sebi najlepše darilo, največje bogastvo in je vse in nad vsem. Da smo sami sebi in drugim vprašanje in odgovor za obstoj. Za to, kakšno bo to naše življenje. S čim bo osmišljeno, s čim izpolnjeno, obogateno, zgrajeno, prežeto, kako zapeto, povedano, prebrano in živeto. Ker kaj pa smo lahko drugega kot ljudje, kaj drugega nam sploh preostane, če iskreno hočemo in želimo rešiti potapljajočo se ladjo, naš Dom in Svet, planet, sebe IN človeštvo PRED propadom in zatonom, pred zlomom, razpadom v nič, ničesar, nikogar nikomur. Ker tudi sreča je ena sama, nam vsem dodeljena in ena ljubezen enaka za vse, ko mati nas v zibelko iz sebe rodi, v rod, v pot, v upanje za svet in svod.