Uvod

Na izredni seji Državnega zbora, ki je potekala v sredo, 17. aprila, so poslanci sprejeli pomembne odločitve o razpisu treh posvetovalnih referendumov. Medtem ko se bodo volivci na referendumih izrekali o različnih političnih vprašanjih, se vendarle moramo zavedati, da obstajajo teme, ki segajo onkraj politike in nas neposredno nagovarjajo v naših vsakodnevnih življenjih. Ena takšnih tem je tudi evtanazija. V knjigi Franja Frančiča, “Evtanazija”, avtor deli svojo avtobiografsko izkušnjo in nas postavlja pred vprašanja, ki se dotikajo bistva človeškega življenja in smrti. Ta članek združuje politično dogajanje v državi s premislekom o moralnih in etičnih izzivih, s katerimi se sooča vsak posameznik ob misli na evtanazijo. 

Ravno danes sem dobila v roke pričakovano knjigo Franja Frančiča, Evtanazija. Knjiga je avtobiografska in v njej pripoveduje o svojih strašnih bolečinah zaradi težke bolezni. Ob tem se sprašuje po smislu življenja, v najhujših trenutkih bolečin razmišlja, da bi si vzel življenje, ko mu je nekoliko bolje preigrava različna stališča do evtanazije, ki veljajo v naši družbi.

Ljudje težko razmišljamo o tako težkih temah in velika večina odklanja razmišljanje o smrti, še manj, da bi zavestno o tem brali. Pa vendar je človeško življenje omejeno s časom in slej ko prej, se bo vsak posameznik srečal tudi z njo. Besedilo, ki nam ga tokrat namenja pisatelj, ni obsežno, knjiga ima le 84 strani, zahteva pa pozorno, večkratno branje. Toplo jo priporočam v branje, tistim, ki zagovarjajo stališče samousmrtitve kot tudi tistim, ki so proti.

Kaj je bolj etično in moralno? Dopustiti neznosno življenje ali dopustiti, da o tem odloča sam, in ki najbolj ve, kaj pomeni tako življenje? 

Frančičeva knjiga Evtanazija ni le zgodba o njegovih lastnih bolečinah, temveč tudi o moralnih, etičnih in filozofskih izzivih, s katerimi se sooča vsak posameznik ob misli na evtanazijo. Avtor bralca popelje skozi svoj notranji monolog, v katerem se sprašuje o smislu trpljenja in vrednosti človeškega življenja v takšnih ekstremnih okoliščinah.”

Priporočam branje knjige vsem, ki se zanimajo za moralne dileme, povezane z evtanazijo, ter tistim, ki želijo bolje razumeti notranji boj posameznika, ki se sooča s težko boleznijo. Kljub svoji kratkosti knjiga prinaša globok vpogled v človeško psiho in nas spodbuja k premisleku o pomenu dostojanstva in svobode odločanja o lastnem življenju. 

Kaj je torej etično in kaj moralno? 

Moje osebno mnenje je, da dokler obstaja minimalna možnost za ozdravitev, je treba upoštevati osnovno načelo pravice do življenja in pri tem zagotoviti vse ukrepe, ki bi olajšale in omilile težave posameznika.

Tema evtanazije je nedvomno ena najbolj kompleksnih in čustveno obremenjujočih v sodobni družbi. Frančičeva knjiga nas opominja, da je razmišljanje o smrti in trpljenju del človeške izkušnje, ki nas lahko pripelje do bolj sočutnega in razumevajočega odnosa do tistih, ki se soočajo s takšnimi težavami. 

Kako? Kot družba bi tej težki tematiki morali posvetiti stalno pozornost in delovati preventivno, veliko  bolj poglobljeno kot pri programih Svit, Zora in drugih, ki so dobri in  jih uspešno obravnavajo v medicini. Problematika evtanazije zahteva širšo in poglobljeno obravnavo: o tem bi se morali stalno pogovarjati v vseh obdobjih življenja (ne samo, ko potekajo volilni časi), od zgodnjega otroštva pa do pozne starosti. Ukvarjanje s to temo zahteva nenehno pozornost in predvsem aktivno delovanje vseh nas, tako posameznikov kot tudi interdisciplinarnih strokovnjakov, tako medicinskih kot tudi drugih in bi nas morala povezovati in ne ločevati na dva različna pola, kajti to je edina lastnost živih bitij, ki je za vse enaka. To je pravica do življenja! Izboriti si moramo še pravico do dostojnega življenja. Nikakor ne smemo nanjo pozabiti do morda naslednjih volitev ali še dlje. Kako? Začetek je vzpostavljen, treba je nadaljevati in opozarjati naše politike, da se s tovrstnim vprašanjem nenehno ukvarjajo in pripravljajo ustrezne zakonske, vsebinske podlage, in financiranje le-teh, ki bi bili korak naprej k boljši družbi. 

Zato je naša dolžnost, da se udeležimo referenduma in obkrožimo ZA REŠEVANJE te osnovne človekove pravice.

Politikom, prihodnjim in zdajšnjim pa predlagam, da si preberejo Frančičevo knjigo, preden oddajo svoj glas pri glasovanju za ali proti.