Deset let. 
Deset let prostovoljnega dela, organiziranja, povezovanja ljudi, objavljanja prispevkov, mentoriranja delavnic, ustvarjanja vsebin, razstav, virtualnih galerij, literarnih projektov in kulturnega prostora, ki je nastajal počasi, vztrajno in brez velikih zaledij. 

In potem pride dopis. 
Zavrnitev. 

Ne zato, ker programa ne bi bilo. 
Ne zato, ker ljudje ne bi ustvarjali. 
Ne zato, ker portal ne bi obstajal. 
Ampak zato, ker se dogodki niso zgodili na “pravem” geografskem območju. 

Kulturno društvo VNL Izola letos praznuje desetletnico delovanja. V teh letih smo ustvarili na stotine objav, povezovali avtorje različnih generacij, razvijali portal Spletni čas, organizirali delavnice in omogočali prostor ljudem, ki pogosto nimajo prostora nikjer drugje. Delovali smo predvsem tam, kjer so nam ljudje odprli vrata. Lani predvsem v Kopru. 

In prav zaradi tega smo bili zavrnjeni na razpisu CKŠP Izola. 

Paradoks je očiten: društvo iz Izole ni dovolj “izolsko”, ker je iskalo možnosti za delovanje tam, kjer jih je sploh lahko našlo. 

To ni samo administrativna odločitev. To je simptom širšega problema kulturnega prostora, kjer vse bolj štejejo birokratski kriteriji, manj pa dejansko delo, vsebina in kontinuiteta ustvarjanja. 

Podobno izkušnjo imamo tudi pri drugih financerjih. Luka Koper že več let sredstva namenja skoraj izključno organizacijam iz občine Koper. Ob tem se postavlja neprijetno vprašanje: ali so manjše organizacije iz drugih obalnih občin sploh še del istega kulturnega prostora? Ali obstajamo samo še na papirju, brez realne možnosti za podporo? 

Majhna društva danes pogosto delujejo na robu preživetja. Brez zaposlenih. Brez stabilnega financiranja. Brez honorarjev. Programi nastajajo iz osebnega časa, prostovoljnega dela in notranje potrebe po ustvarjanju. A ravno takšne organizacije pogosto nosijo najbolj neposreden stik z lokalnim okoljem, starejšimi, ljubiteljskimi ustvarjalci, začetniki in ljudmi, ki jih veliki sistemi ne opazijo. 

Ko takšna društva izgubljajo podporo, ne izgubljajo samo financerjev. Izgubljajo občutek pripadnosti prostoru, iz katerega izhajajo. 

Vprašanje zato ni več samo, kdo bo dobil sredstva. 
Vprašanje je, kakšno kulturno krajino sploh želimo. 

Takšno, kjer preživijo samo največji, najbolj administrativno usposobljeni in politično varni? 
Ali takšno, kjer ima prostor tudi majhna, neodvisna kulturna pobuda, ki deset let vztraja predvsem zaradi ljudi? 

Morda je največja ironija prav v tem, da se od nevladnih organizacij ves čas pričakuje povezovanje, sodelovanje in regionalno delovanje. Ko pa dejansko prestopijo občinske meje, postanejo “premalo lokalne”. 

Kultura ne nastaja samo v razpisnih tabelah.
Nastaja v odnosih, vztrajnosti, skupnostih in času, ki ga ljudje namenjajo drug drugemu, čeprav za to pogosto ne dobijo ničesar. 

In morda je danes največje vprašanje prav to: 
koliko časa lahko kultura še preživi samo od entuziazma?