Tokrat so me navdihnili čevlji. Saj veste, tisti čudoviti tango čevlji, vseh barv in vedno novih oblik, z nepogrešljivo visoko peto. Včasih vratolomno visoko. Vsak tango plesalec si s časom ustvari malo zbirko čevljev. Če pokukamo v omaro plesalke pa je ta zbirka, vsaj v večini primerov, občutno večja. Tudi sama imam kar nekaj čudovitih parov čevljev, do pred kratkim pa sem pogrešala tiste posebne, enkratne, narejene prav po mojem okusu. Sanje in skrite želje se včasih uresničijo. Meni jih je uresničil dolgoletni prijatelj in soplesalec in moj večni vzornik, ki je nedavno obiskal Buenos Aires. Vrnil se je poln novih vtisov in zgodb iz zibelke tanga, namesto navadnega spominčka pa mi je prinesel vrečko in v njej … seveda čevlje. Ko sem pokukala v vrečko mi je zaigralo srce. Kupil je tiste posebne, enkratne, RDEČE! Kot bi bili narejeni samo zame. Ko se v njih sprehodim po plesišču, se počutim čudovito. In ko jih poženem v plesni korak sem točno tam, kjer želim biti. V svojih višavah. 

Toda, ali so čevlji zares tako pomembni? Vsekakor niso najpomembnejši del plesa, saj navsezadnje brez težav plešemo bosi ali v obutvi, ki jo pač imamo. Lep in dober čevelj pa je neke vrste dodana vrednost. Ko se pogovarjam s svojimi tečajnicami, pridem vedno do enakega zaključka. Ženske imamo rade čevlje. Če so udobni in lepi, se počutimo bolje in si na neki način dvigujemo samozavest. Naše noge so videti lepše in so zapeljive. Pri plesanju tanga pa so noge skoraj vedno v ospredju. V petkah je naša drža drugačna, prav tako je drugačen način hoje in seveda plesa. 

Žal pa ni dovolj, če čevelj samo obujemo. Moramo se naučiti obvladovanja visokih pet. Zaradi spremenjenega težišča je naša drža drugačna, na drugačen način ohranjamo ravnotežje in drugače se premikamo. Le močne noge in varen korak sta dovolj dobri za čudovit ples.

Z malo domišljije si lahko predstavljamo, kako dama s čeveljčki obvladuje plesišče. Odzove se povabilu plesalca in se umirjeno sprehodi do njega. Sprejme ponujen objem. Za trenutek mirujeta, nato, pa v ritmu glasbe drsita čez plesišče. Če ju opazujemo, lahko opazimo da se spoznavata. Njene noge se odmikajo njegovim, bežijo v prostor, čakajo na naslednji namig. Med čakanjem njena noga riše po tleh, pridruži se njegova. Njena zbeži, zavihti se v zrak, zaniha in spremeni smer (boleo). Je to zapeljevanje? Kdo koga zapeljuje? Ali je samo zabavna igra dveh, ki se dopolnjujeta? Med opazovanjem smo skoraj pozabili, kakšna sta plesalca, pozornost smo preusmerili v noge, ki »govorijo«, pripovedujejo svojo zgodbo. V tej zgodbi je igra, zapeljevanje, strast, veselje. Opazujemo in čakamo, kaj se bo še zgodilo. In zgodi se. Ustavita se, njeno stopalo drsi po njegovi nogi, vse višje proti telesu in se vrne na tla (caricia). In že nadaljujeta svojo pot po prostoru. Glasba se izteka, ob zadnjem udarcu se plesalca umirita in obstaneta. Sledi nekaj sekund tišine, s katero se drug drugemu zahvalita za ples. Ona zapusti objem in samozavestno, morda celo z zakritim nasmehom, odideta vsak v svojo smer, novim plesnim izzivom nasproti. 

Torej, drage dame, obujmo čeveljčke, naučimo se hoditi v njih in zavzemimo plesišče. Vsak soplesalec nam ponuja nova spoznanja in občutke. V dvoje je lepše, pa naj bo to samo igra ali zapeljevanje. Vse traja neka minut, dokler se glasba ne izteče. Za vedno pa lahko ostane lep spomin.