Komu ali čemu zvoni 
Ksenija Zmagaj 

»Ne vprašaj, komu zvoni, zvoni tudi tebi,« je s preroškimi besedami zapisal velikan svetovne književnosti Ernest Hemingway v svojem romanu Zbogom orožje. 

Zgodovina se ne zgolj ponavlja, temveč je z vsako ponovitvijo vse bolj okrutna, vseuničujoča, grozljiva in vse bolj pogubna za slehernega izmed nas. 

Kaj reči, kaj misliti spričo hipokrizije večine svetovnih voditeljev držav, vplivnih posameznikov, ki imajo moč in oblast, ter ne ukrepajo spričo neznosne teže bivanja, občutka nemoči, zgroženosti, groze slehernika, ki še ima srce – zato, da čuti, zato da bije in je življenje, ter je najvišji imperativ stvarstva. 

Biti živ postaja kruta realnost dejstva, da človeško življenje ni nič več vredno, nič ne pomeni, in je dejstvo biti živ odvisno od tega in tistega, ki trosi smrt, obup, strah, grozo in trepet, gorje … 

Ti in tisti, ki bi morali ukrepati, pa le molčijo – ali le govorijo in govorijo – in ničesar ne storijo, da bi morijo preprečili in morilce na poljih zla spravili za zapahe in življenje rešili pred pogubo okrutne smrti.

Danes tam, jutri drugje in nato tu. Danes njemu, jutri tebi in nato tudi meni, kakor in ko se komu zahoče. Molčati in nič storiti je enako biti kriv. Kriv pred človeštvom in kriv pred človekom, slehernikom. 

Priča smo razčlovečenju, priča smo zlu neslutenih razsežnosti – za posameznika, za vsakogar izmed nas, za vse ljudi sveta, za Človeštvo v celoti. 

Ta, ki ima moč in vztrajno molči ter ne ukrene nič, je sokriv in soodgovoren za to, da ta, ki mori, ni kaznovan, ni obsojen, ne za zapahi – za to, da smrt postaja vsakdanjost, da zločin ni več greh, temveč zgolj vsakdanje izvršeno dejstvo. 

Vsi, ki vemo, da za zločine kazen mora biti, ker je to edino prav in pošteno ter pravično, smo brez moči odločanja – smo le glas vpijočega v puščavi, smo vest podivjanega, ponorelega sveta, v katerem je človeka mogoče z lahkoto zamenjati za denar, mu kadarkoli vzeti življenje brez krivde in kazni – samo zato, ker se tako odloči bolan, izrojeni um posameznika ali skupine ljudi, ki to več niso – so zveri. 

Če danes, takoj, ne ustavimo morije v Gazi in vsepovsod, bomo jutri mi na vrsti – ko nekomu ne bomo všeč in po volji, in bo menil, da smo za odstrel. 

Zatorej Človek, Ljudje, strnimo vrste in dvignimo svoj glas v imenu življenja, miru in svobode, v imenu sprejetosti in spoštovanja, v imenu srčnosti in srca. V imenu celotnega sveta – če naj ta še bo naš varen dom, ali zgolj ječa nasilja, krivic, zablod in smrti. 

Človek, odpri oči. 
»Naj rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak« – v tej skupni hiši Zemlja, v kateri se rodimo vsi enaki, enako goli in bosi, vsi ljudje. 

ODLOČIMO SE ŽE VENDAR TO OSTATI ENKRAT ZA VSELEJ, TAKO KOT JE PRAV – OSTATI LJUDJE, NE ZVERI. BITI VSI ENAKI MED ENAKIMI. DRUG DRUGEMU ČLOVEK IN BRAT.