ODLOČITEV

Nahrbtnik si je pripravil prejšnji večer. Napolnil ga je z vsem svojim premoženjem, nekaj obleke in hlebec, nekaj jabolk, suha slanina. Prihranki in očetova popotnica, ki naj bi zadostovala za pot do Trsta, za pot do obljubljene dežele Amerike. Sanje, ki jih mora uresničiti. Tu med temi nizkimi hišicami se počuti odvečnega. Brat bo prevzel kmetijo on pa gre v beli svet.

Ob svitu si pljuska obraz s hladno vodo, si oprta nahrbtnik in stopi čez domači prag. Mogoče zadnjič. Poslavljanja ni, saj je prejšnji večer očetu podal roko, bratu zaželel srečo in mater nežno objel. Obe sestri sta ga obiskali in mu zaželeli srečo. Vrnili sta se k tropu otrok in vsakdanjemu trdemu delu. Majske vonjave so ga spremile na dolgo … dolgo pot do morja. Nikoli ga ni videl in ni imel predstave širnosti morske planjave. Stopal je odločno, čeprav mu je komaj 17 let. Zadnji pogled po izginjajočih hišah vasi in že je za njim vse, kar mu je znano. Do večera bo našel senik ali streho nekje na poti, prespal in potem naprej. Brezpotja, po katerih koraka, kot bi bil odločen, da pride na cilj jutri, so gozdnata. Tu in tam se ustavi na vasi. Gledajo ga, kot bi bil drugačen od vseh, ki so jih srečali. Pozdravijo, gredo svojo pot. Tu in tam vidi kmete z motikami, ki so zatopljeni v svoje delo.

Prva noč na seniku je odrešujoča. Zaspi, ne da bi mislil. Dolga je ta hoja neznanemu naproti. Tu pa tam se lahko usede na voz, ki drdra v isti smeri, kot ga vodi pot. Tu pa tam pomaga kakšni mamki, ki se je napotila v mesto. Hodi dolge dneve. Pokrajina postaja vse manj prijazna, vse bolj kamnita in vse težje dviga noge.

Ko pred sabo zagleda vasi, ki so drugačne od njegove rojstne, ve, da je bliže cilju. Govorica je drugačna, ljudje so trdi, zgarani. Ko jih povpraša po poti za Trst, mu prijazno odgovore. Ne govori o Ameriki, sploh ne govori, le hodi, hodi. S težavo razume ljudi, ki mu kažejo pot. Sledi vozovom, ki vozijo drug za drugim, hodi z njimi. Ko zagleda modrino, ki se stika z nebom, ve, da je to morje. Toliko modrine ga prevzame, stopi hitreje. Vasi, ki jih prehodi, so stisnjene v pobočjih, kot bi jih hoteli zaščititi z objemom terasastih njiv. Zagleda hiše, ki so večje od tistih na vaseh, bolj bele so.

»Je to Trst?« vpraša kmeta, ki hodi ob vozu. Nismo še tam in spet hodi, hodi. In končno mesto s širokimi ulicami. Ponosen je bil na svoje znanje, saj je bil eden boljših učencev, a tu je začel dvomiti, saj ga je mesto preplavilo z besedami, ki jih sploh ni razumel. Lakota ga je dajala in zadišal je kruh. Tega vonja se je spomnil iz časov, ko je mati pekla kruh ne le za družino, tudi za nekatere na vasi. Šel je za vonjem in prvič prestopil prag pekarne. Toliko različnega kruha še nikoli ni videl. Zmedeno se je zagledal v okrogle kruhke, ki so bili zloženi na polici, v hlebce, ki so s svojo skorjo spominjali na materin kruh. Ko je končno izrekel nekaj besed, ga je ženica, ki je tekala med policami in podajala kruh ljudem, ki so vstopali in odhajali potem, ko so odšteli novčič ali dva ženici v roko, zamaknjeno pogledala. »Ti pa nisi od tod, fantič?« Razumel je, vendar so besede zvenele drugače kot je bil vajen. Dosti drugačna je bila melodija besed in le s težavo je dojel. Izza vrat se je oglasil moški: »Ana, tu imaš še tople hlebce. Grem po moko in kvas za jutrišnjo peko. Saj zmoreš sama!« Tako je izvedel, kako je ime ženici od njega manjši vsaj za glavo, ki je obstala med policami, globoko zavzdihnila, zastokala in stopila proti vratom. »Ta koš je prevelik in pretežek zame« je zastokala in se vrnila k polici, pred katero je stal. S povešenimi rokami in s težkim vzdihom se je zagledala v fanta pred seboj. V Aninih očeh se je poblisnilo upanje in prošnja. Simonu so besede kar ušle. Ženica ga je spomnila na mamo, ki ga je nešteto krat prosila, da ji pomaga, ko je bil še dete. »Pomagal vam bom, gospa,« je rekel in Ana ga je potrepljala po komolcu. Povedla ga je do vrat v tisto pravo pekarno z ogromno pečjo na drva, ki je sevala vročino. Koš je prijel in ga z lahkoto odnesel. Ana je globoko zavzdihnila. »Kam si se napotil fantič?« je vprašala in ga posedla na edini stol v prostoru. Tam je sama posedala, ko ni bilo nikogar v pekarni. »V Ameriko grem,« odgovori Simon in oči se mu zasvetijo, Ana pa se vanj začudeno zagleda med zlaganjem hlebcev. Zastane in njen obraz je zamišljen, kot bi hotela dojeti resnost prišlekovega odgovora, se zdrzne in reče monotono: »Kar tako mimogrede greš v Ameriko …«

Ko Simon dvigne pogled sreča Anine dolg vprašujoč pogled, ki ga spomni matere, ko sta se poslavljala. Ni jokala, oči pa so izdajale zaskrbljenost, žalost in zatrto bolečino. »Ali sploh veš, kje iskati ladjo, ki naj bi te popeljala v Ameriko?« se je oglasila Ana. Ni vedel. »Povprašal bom v pristanišču,« odgovori, kot bi mu bilo popolnoma jasno kam kreniti. Denar, ki ga je nosil s sabo, bi moral zadostovati za pot, saj je celo malo bogastvo. Povprašal bo, ali gre katera od ladij v Ameriko.

Vstane, si oprta zdrsan star nahrbtnik. Ana ga pospremi z manjšim hlebcem in dobrimi željami. Odide proti pristanišču. Sprašuje po ladji, ki naj bi šla v Ameriko. Nobena ne gre. Utrujen je, žalosten in neizmerno sam. Kar samodejno se napoti proti pekarni. Vso pot od doma do tega tujega velikega mesta je bolj malo govoril. Ana je edina, ki ga je gledala z naklonjenostjo in še kruh mu je dala. Najbolje je, da njo povpraša, kje bi v tem mestu lahko našel streho nad glavo za par dni, mogoče tednov. Ko je stopil v pekarno, je Ana še vedno zlagala kruhke, hlebce in bilo jih je vedno manj. Ljudje so vstopali in odhajali s kruhom. Ana se je nasmehnila, ko ga je zagledala. »Le kaj te je, pobič, pripeljalo nazaj?« Simon odkima, saj ladje, ki bi plula v Ameriko, ni našel. Moral bo ostati v tem belem, velikem mestu čakajoč na ladjo. Ana ni presenečena. Pripomni, da bo mogoče kar dolgo čakal. »Le kje naj iščem skromno sobico, da bom imel streho nad glavo čakajoč?« spregovori Simon tiho, zamolklo. Fant je podoba zadrege. Ano je v prsih stisnila tista poznana bolečina, ko je pomislila, da bi jima fantič bil lahko sin, ki sta si ga s Pavlom tako dolgo želela. Že leta sta poročena in dolgo je tega, kar sta nehala upati. Njun dom je prazen, zato tudi Ana prihaja v pekarno, ki vsaj malo spominja na obljudenost mesta. Pa še otroci prihajajo tu in tam s svojimi mamami ali varuškami po kruh in vsak od njih dobi rogljiček.

»Lahko bi pa pri nas ostal, saj imamo prazno vajeniško sobo, ker je eden od njih zaključil vajeniško dobo in se vrnil v Istro. Lahko bi nam tudi pomagal v pekarni in tako odslužil strošek sobice. Mogoče pa še pek postaneš, preden kreneš v Ameriko.« In Simon je ostal, zavihal rokave. Delal je zagnano, natančno in se učil. Hitro se je učil in dosti bolje mu je šlo delo vseh vrst, le pekovsko ga ni navduševalo. Prenašal je košare kruha, jih razvažal po mestu, pogosto spomnil gospodarja, da je dolg katerega od gostilničarjev prevelik in gospodar Pavle mu je vse bolj prepuščal delo, saj je fantu lahko zaupal. Vse, česar se je lotil, je dobro opravil in vsi v pekarni, dva vajenca, peki so ga radi videli, ko jim je prišel pomagat tehtati moko, kvas ali računati, koliko moke in koliko drugih sestavin je treba pripraviti za nočno peko.

Simonova govorica je postajala vse bolj podobna tržaški govorici, celo melodija je vse bolj pojoča, vendar tudi to ni dovolj. Pogosto sliši nemščino in italijanščino, ki se je zavzeto uči in uporablja, pa čeprav prepogosto napak.

Redno je hodil v pristanišče poizvedovat za ladjami in tu in tam spregledal katero od možnosti za odhod. V resnici si je vse manj želel oditi. Sobica, ki je zaobjela njegov intimni svet, je vse bolj spominjala na bralni kotiček, saj je bila založena z vedno novimi izposojenimi knjigami, s časopisi, tudi učbeniki. Z gospodarjem je vse pogosteje obiskoval najemnike po mestu, tu in tam kaj popravil, uredil, izboljšal, celo po najemnine je odhajal sam.

Ob letu, ko se še vedno ni prikazala ladja, ki bi ga sprejela kot potnika, je Ana nehala redno prihajati v pekarno, njeno delo pa je prevzemal vse pogosteje Simon. Le tu pa tam se je Ana prikazala, poklepetala za ljudmi, pripomnila, kako je lepo videti tako urejene police, zadovoljne stranke in odšla. Simonu se je v avgustovski vročini hvaležno nasmehnila in izjavila: »Zdaj sem pa res prava gospa …«. Z veseljem je Simonu zaupala svoje delo. Do tedaj nista imela te sreče, da bi se, kateri od vajencev tako hitro in tako dobro učil, bil prijazen do ljudi pa tudi zagnan. In Simon se je vse bolj domače počutil v tem mestu, vse bolj je živel z njim. Ko je ob nedeljah odhajal k maši, je občutil sprejetost. Ko si je dal zašiti nova oblačila, se je počutil, kot da bi od vedno hodil po teh ulicah, prihajal v to cerkev, sprejemal hostijo od pred temi podobami. V poletni vročini se je podal h kakemu skritemu koncu obale tja proti Nabrežini, da je zaplaval, kot je to počel v domači Kolpi z vaškimi otročaji. Spomladi in jeseni je hodil k morju, opazoval bučeče valove, se upiral burji in sanjaril. Bučanje morja je postalo kot glasba, ki jo je pogosto slišal na ulici po mestu.

Domov je vsake toliko napisal pismo in upal, da dobi kakšno vest od doma. Le poredko se je zgodilo pa še takrat je pisala mlajša sestra. Kadar ga je stisnilo domotožje, si je priklical v spomin materin obraz in njen božajoči glas. Vse poredkeje je hodil v pristanišče in ni več povpraševal po ladjah.

Gospodar Pavle je vse več dela prepuščal Simonu in zadovoljno opazoval, kako dobro se fant znajde. Tako se je Pavle lahko posvečal poslovnim knjigam, novim načrtom, izboljšavam najemniških prostorov. Ko je Pavle izjavil, da bodo morali počakati s prenovo lokala, ki ga je najemnik zapustil, ker nima dovolj denarja, da bi se lotil prenove, je Simon ponudil svoj denar gospodarju, čeprav je bil ta namenjen poti v Ameriko. Pavle je presenečeno sprejel ponudbo in Simonu zagotovil, da bodo vsi njegovi denarci z obrestmi povrnjeni. Vse bolj je postajalo življenje Pavleta, Ane in Simona podobno družinskemu življenju, saj so skupaj prihajali k nedeljskim mašam, skupaj so odhajali proti domu na eni od mestnih ulic v prvem nadstropju. Vse pogostejša so bila tudi njihova nedeljska kosila skupna in Ana je sijala. Ko si je želela sina, si ga je vse pogosteje predstavljala takega kot je bil Simon. Njegove visoke ličnice, vse odločnejši obraz in tudi temne, skoraj črne oči, so ji vlivale zaupanje in tudi nežnost, ki je ni skorajda več premogla. Take kostanjeve kodre, kot so bili Simonovi, je Pavle ponosno nosil, ko sta se spoznala. Ko sta šla s Pavlom na sprehod ob morju v pomladnih dneh, je pogosto spregovorila o Simonu. Oba sta se navduševala nad mladcem, ki je vse manj kazal tisti prestrašeni mladostniški obraz fantiča ob prihodu v mesto. Oba sta mu pomagala pri učenju jezikov in z navdušenjem opazovala njegovo napredovanje.

V pekarni bi potrebovali vajenca, saj Simon ni bil pekovski vajenec. Ob nekem nedeljskem kosilu sta Pavle in Ana predlagala Simonu, da bi se preselil v prostorno sobo na nadstropju, kjer sta sama bivala v velikem meščanskem stanovanju, ki je bilo zanju resnično preveliko. Presenečen, je Simon nekoliko v zadregi sicer pristal, saj je vedel, da potrebujejo sobo, ki jo je že leto čez zasedal sam. Vedel je tudi, da pride vajenec, ki bo mogoče ostal na delu v pekarni.

Niso govorili dosti, le Ani so se svetile oči, ko je Simon selil svoje stvari iz vajeniške sobice. Tako vsakdanje se je vsem trem zdelo, da postaja del življenja nekakšne družine, pa čeprav se je vsem trem zdelo najbolj vsakdanje in običajno, da postaja Simon v resnici del življenja para.

Življenje se je vseeno spremenilo, saj so po novem zajtrkovali skupaj, se dogovorili o dnevu, postajali vse bolj domači v tej novi skupnosti …

Simon je prenehal hoditi v pristanišče, ni več iskal ladje, ki bi ga peljala čez ocean … Vse bolj je posvečal vse svoje moči skupnemu in vse bolj je postajal pomembni del družine, ki to ni bila. Materi je napisal pismo o svojem novem svetu, dobil v nekaj vrsticah zapisane dobre želje in tu se je končalo.

Odločitev je prišla potihoma in dokončno. Mesto je postalo njegov dom, stanovanje v nadstropju v centru mesta, ki ga je očaralo, njegovo zatočišče in objem miru in zadovoljstva. Z Ano se je tako počutil, kot bi bila mama, pa čeprav je vedel, da tam nekje daleč živi ženska, ki ga je pestovala. Ano je sprejel kot mater. Pavel je ostal še vedno le tisti, ki ga je učil posla, ki je kritično znal pogledati v njegove oči, ko je šlo kaj po svoje. Naklonjenost, ki je je bil deležen, ga je vse bolj izpolnjevala. Počutil se je vse bolj zadovoljnega in vse se mu je kazalo kot sanje novega življenja.

Niti preteklosti so se vedno bolj daljšale in vse bolj je življenje tega mesta doživljal kot svoj svet in vse bolj je postajal del tega mnogo jezičnega malega sveta …

Življenje ga je odnašalo v svoje neskončne globine in prepuščal se je.