Delo v kulturnih društvih temelji na prostovoljnem delu in entuziazmu njegovih članov. Z delom društva pa nastajajo tudi stroški, kakovostnejše stvari, ki jih hočeš izvesti, zahtevajo tudi višje stroške. V KD VNL smo se v tem in v preteklih letih velikokrat prijavili na različne razpise za nepovratna sredstva, kajti na razpise za povratna sredstva ne moremo kandidirati, saj ne glede kako se trudimo, organiziramo plačljive delavnice, tečaje in podobno, kar pač znamo in zmoremo, proizvedemo zelo malo prihodkov. Kljub vsemu menimo, da opravljamo plemenito dejavnost in da s svojim delom prispevamo, ne le v svoje zadovoljstvo, temveč v zadovoljstvo širše družbene skupnosti. S Spletnim časom si težko naberemo dovolj referenc, saj veliko razpisov zahteva vrhunske dosežke, širšo in mednarodno razpoznavnost in nekaj, kar člani komisije v danem trenutku prepoznajo kot neki presežek. Jasno je takih le za peščico in v Sloveniji bi jih našteli zelo malo. Po mojem mnenju ne more biti vrhunskost in genialnost tako visoko merilo in največja utež, ki prevaga na stran ugodne odobritve. Kajti splošna kultura naroda ni samo nekaj genialnih posameznikov, ampak kultura je tudi popkultura, in večno iskanje nečesa novega in zanimivega za širšo skupnost, česar pa marsikdo ne pripozna.
Toda vrnimo se na razpise. V društvu smo dobili odobrenih nekaj razpisov za projekte, ki jih navkljub želji, ne moremo izvesti. Zakaj? Odgovor je preprost. Ker smo dobili premalo sredstev. Le kako naj izvedemo na primer projekt Likovni Eko, ki smo ga v lanski zimi smelo načrtovali, če za projekt dobimo 350 evrov (Odločbo JSKD smo dobili konec septembra 2020)? Kaj resnega pa lahko storimo s tem denarjem? 
S tem istim projektom smo kandidirali še na enem razpisu Ministrstva za kulturo, ki pa so ga zavrnili z razlogom, da imamo premalo referenc s takim projektom. Torej, ne vem, kdo bi lahko bil sploh dovolj kompetenten za izvedbo projekta kot ljudje, ki smo jih navedli v razpisu in ki so in bi še bili pripravljeni trdo delati. V projektu bi namreč sodelovalo več znanih ljudi, ki imajo za sabo pomembne izkušnje in veliko priznanj za svoja pretekla dela. Leta 2019 smo celo uspešno izvedli pilotni projekt na isto temo in iz okolja dobili veliko spodbud po organiziranju še enega takega simpozija. Sami smo bili takrat mnenja, da ne zmoremo več takega projekta peljati, če ne pridobimo nepovratnih sredstev.

Še en zanimiv razlog za zavrnitev projekta so napisali. Preveč obče smo razložili problematiko ekologije v Koprskem zalivu v povezavi z Luko Koper. Tudi tega, žal, ne razumemo, kajti odgovor in specifične ugotovitve bi bile zaključni proizvod skozi proces in zaključni del projekta.

Skratka, projektu so dodelili 58 točk, 81 točk je bilo potrebnih za pridobitev sredstev. Skupaj možnih točk je bilo 100. Iz tega sledi, da je naš projekt dosegel 71 % možnosti za pridobitev sredstev, projekt je bil torej ocenjen kot povprečen. Vsaka merila pa so zelo subjektivna, in kot vemo vsi, ki analitično razmišljamo, jih lahko prirejamo glede na dano situacijo. Lahko se doda tu in tam kakšna točka, lahko se mu tudi odvzame. To je obči problem meril za družbene sisteme.

Lahko bi šla razčlenjevat vsako točko posebej, lahko bi našla 1001 razlog za in prav toliko proti.

Pa še ena malenkost, ki bi jo rada poudarila. Projekt naj bi se izvedel v letu 2020, odločbo o zavrnitvi sofinanciranja smo dobili šele v začetku oktobra 2020. Si predstavljate kaj bi se z nami zgodilo, če bi projekt zagnali in ga začeli izvajati? Kako bi plačali stroške dela ljudem, ki so prav tako kulturniki? Smo torej v labirintu brez izhoda, v brezizhodni situaciji. Zaključek mojega besedičenja bi bil, da se na take projekte lahko prijavijo le tisti, ki imajo dovoljšno zalogo financ, da si lahko pokrijejo nastale stroške. Slednje si lahko privoščijo le veliki sistemi, ali tisti, ki imajo svoje mecene.

Ali veste, koliko neplačanega dela je bilo izvedenega samo za pripravo dokumentov za razpis in koliko dela za načrtovanje projekta in koliko dela za komunikacijo z ljudmi, ki po mnenju komisije nimajo pravih referenc? Ne veste? Tudi sama ne vem natančno, vem pa, da se je ur nabralo kar veliko. Rekli mi boste, da je to noro – početi stvari, za katere nisi plačan in pravilno vrednoten. Nihče tega ne počne, saj ne na dolgi rok! In če razmišljate v tej smeri, se strinjam z vami.

Živimo in delamo v oblaku povprečnosti in kot taki si ne zaslužimo davkoplačevalskega denarja. Lahko pa kopljemo jarke in belimo stene (da ne bom kot ga. Violeta Tomič, ki je primerjala poklic malarja in slikarja), namesto da povprečno malamo slike in se igračkamo z eko problemi – lahko poprimemo malo bolj za metlo – pa bomo eko! Marš delati, lenobe lene! bi celo rekli nekateri. In to boli.