V stari mansardi na robu Pariza je živela Lina, deklica, ki je znala izdelati letala iz papirja, ki niso samo letela – potovala so skozi čas.

Babica ji je nekoč podarila kup starih zemljevidov, med katerimi je bil en poseben – na njem so bile narisane črte, ki niso vodile po cestah, temveč skozi oblake, zvoke in spomine. V kotu zemljevida je pisalo:

Če znaš poslušati veter, te bo popeljal skozi vrata časa.

Neke deževne nedelje je Lina iz enega takega zemljevida naredila letalo. Ko ga je vrgla skozi okno, je veter močno zavihral in okrog nje se je odprla čudna spirala iz barv in zvokov. Ko je stopila skoznjo, se je znašla na starem evropskem trgu, polnem glasbenikov, uličnih umetnikov in vozov z lesenimi kolesi.

Poleg nje je stalo ogromno letalo – sestavljeno iz knjig, koles, ptičjih peres in zvončkov. Na njem je pisalo:

Letalski stroj iz vseh časov.

Pilot letala je bil starejši gospod z očali in šalom iz notnega črtovja. »Letimo čez Evropo, kjer vsaka postaja pomeni drug čas, drug zvok, drugo zgodbo,« ji je rekel.

Skozi okno letala je Lina videla:

– Rimljane, ki gradijo cesto,
– viteze, ki vadijo mečevanje na travniku,
– deklico iz 19. stoletja, ki piše pismo z gosjim peresom,
– skupino otrok, ki plešejo ob harmoniki v barviti vasici na Balkanu,
– in par umetnikov, ki slikata steno v Berlinu.

Letalo je potovalo skozi zvočne valove glasbe, skozi svetlobo umetnosti in skozi domišljijo človeštva.

Na koncu poti so pristali v sodobni evropski prestolnici, kjer so se vse zgodbe spojile v eno – raznoliko, mavrično, živo. Lina se je zbudila s papirnatim letalom v roki, na katerem je pisalo:

Tvoja domišljija je tvoja največja prevozna moč.