Ljubezen 

Ljubezen je včasih kot listje — 
odpusti, pade, a ostane blizu. 

Včasih je potrebno skočiti 
tudi v globino, 
ne da bi se prepričal, 
kako je globoka. 
V imenu ljubezni! 

Po duši sem pustolovka: 
Zamiži in skoči. 
Brez misli! 



Mmm 

Nekoč bom šla v Rim 
in si ogledala Fontano Trevi. 
Vrgla bom kovanec 
in opazovala, kako voda valovi. 
Vprašala se bom: Je bila moja odločitev prava? 
Ne vem, kako si bom takrat odgovorila. 

Danes bi rekla: bilo je prav! 

Mmm, bilo je slastno, – 
kot bi pojedla obrok 
po dolgem času stradanja. 

Vanja Čibej

Pesem »Ljubezen« se z nežno refleksijo in pogumno izpovedjo umešča v sodobno intimistično poezijo z elementi eksistencialne liričnosti. V verzih prehaja med ranljivostjo in odločnostjo, med trenutki dvoma in poguma. Ljubezen se razkriva kot nekaj nepredvidljivega, a globoko človeškega – kot preskok v neznano, ki pa včasih prinese zrelost, svobodo ali vsaj sladek spomin.

Žanr: intimistična sodobna poezija, eksistencialna lirična refleksija.

Ilustracija: Ljubezen

Avtorica ilustracije: ChatGPT / digitalna izvedba po motivih pesmi

V vizualnem spremljevalcu pesmi »Ljubezen« spremljamo izrazito čutno in poetično upodobitev trenutka pred notranjim skokom – v življenje, v bližino, v neznano. V ospredju vidimo žensko figuro, ki stoji na robu vodne gladine, obdana z mehko svetlobo jutra ali večera. V njenih gibih je čutiti odločnost, a tudi krhkost – pripravljenost na skok, ki je obenem simbolični akt predaje in zaupanja.

Barvna paleta ilustracije se giblje med toplimi okri, breskvami in medenimi toni, ki se stapljajo z modrino neba in vode, simbolizirajoč notranjo harmonijo med čustveno globino in svetlobo upanja. V ozadju lahko zaslutimo obrise večnega Rima – referenco na simbol ljubezni in večne želje po potrditvi, da so odločitve, sprejete v imenu ljubezni, »bile prave«. Fontana Trevi, nežno nakazana v zamegljenem spominu, utrjuje to idejo.

Voda, osrednji motiv tako v pesmi kot na ilustraciji, je upodobljena v valovanju, ki spominja na dihanje – na ljubezen kot dih, ki ne mine, le spremeni obliko. Ta ilustracija v sebi nosi tudi pridih nostalgije in telesnega spomina – takšnega, ki ga zbudijo vonj po svežem obroku, po dotiku, po zaupanju. Ljubezen tukaj ni ideal, temveč telesna in čutna izkušnja, ki se sidra v vsakdanjosti in spominu.

📍 Rubrika: Črkologija – Jaz in čas
Besedilo: Spletni čas
🗓️ Maj 2025

***

Deli z drugimi

👉Žanr: intimistična sodobna poezija, eksistencialna lirična refleksija