Gal je stekel na travnik in začel nabirati cvetove. “Morajo biti posebni,” je rekel, “da bo pravi zaklad!”

Sama sem se mu pridružila in kmalu sva imela majhen šopek pisanih cvetlic – nekaj marjetic, modro spominčice in vijolice, ki so se skrivale v senci grmička. Gal jih je previdno položil v svoj žep.

“Zdaj pa potrebujeva knjigo, da jih stisnemo,” je rekel zamišljeno.

“Ali pa kakšno težek kamen,” sem predlagala in pokazala na ploščat kamen blizu skale, kjer sva našla zadnji namig.

Gal je pokimal. “Dobro, ampak kako bova vedela, da jih bo kdo našel?”

Sedla sva se na skalo in razmišljala. Potem se mu je zasvetilo: “Pustiva zemljevid! Tako kot pri pravih pustolovcih!”

S prstom je narisal pot v prah ob skali, potem pa s palico skico ponovil na papirček, ki ga je našel v svojem žepu. Narisal je tudi cvetlico.

“To pomeni, da morajo najditelji pogledati pod skalo!” je ponosno razložil.

S cvetlicami sva previdno pripravila preprost herbarij, jih stisnila med dva ravna kamna in vse skupaj skrila pod večji kamen ob poti.

Ko sva končala, je Gal zadovoljno stopil korak nazaj in si ogledal skrito mesto. “Misliš, da ga bo kdo našel?”

“Seveda,” sem pokimala. “In kdo ve, morda bo kdo pustil kakšen nov namig ali svoj zaklad.”

Ko sva se vračala proti domu, je Gal ves čas razmišljal o novih zakladih in kako bi lahko naslednjič pripravila še bolj zapleten zemljevid.

“Veš, Vani,” je rekel na koncu, “mislim, da je najboljši zaklad to, da si ga sam narediš.”

Nasmehnila sem se. “Jaz pa mislim, da si pravkar odkril pravo skrivnost vseh pustolovcev.” 😊