V uredništvu KD VNL vlada prava mrzlica – ta 10. obletnica Spletnega časa čudno vpliva na vse nas, ali pa položaj planetov in raznorazne/i vedeževalke/i in jasnovidke/i tako nenavadno vplivajo na nas. 

Nenadoma stvari, ki si jih do sedaj nismo upali pokazati javno, jih sedaj mirno objavljamo, letos bodo kapljale dan za dnem, vse dokler se nam bo zdelo vredno, tako obljublja ožje uredništvo. 

Toda, nekaj je v zraku. Mi, starejša populacija, smo se po Covidu zbudili v neki čuden in nov svet, tako pravijo tudi moje prijateljice.  Nekateri ljudje se obnašajo čudno (ali pa se jaz, kdo ve?). Nenadoma opažam stvari, ki jih prej nisem, bodisi, ker sem bila preveč zatopljena in produktivno naravnana v delo, bodisi zaradi neizpodbitnega dejstva, da se staram. 

Tudi naši sosedje se čudno obnašajo, eni stresajo tepihe kar na stopnišču in na podest spodnje sosede, eni otresajo rjuhe in deke skozi okno, eni puščajo cele omare v kotičkih za ločevanje smeti, eni izkoriščajo svojo mladostno hitrost, da lahko sedejo na sedež v avtobusu, eni zaparkirajo soseda, da ne more ven, čeprav so okoli še prazna parkirna mesta itd itd.

Dobro, no, vse to se je dogajalo tudi pred Covidom, porečete. Res je! 

Ampak, ampak … še nikoli nisem slišala stavka “Ma, kaj me briga!” tako pogosto, kot ga slišim dandanes. In kar je še najbolj presenetljivo – izrekajo ga prav vse generacije ljudi – od tistih, ki so komaj stopili v četrto starostno obdobje, do oseb srednjih let, pa malo mlajših, vse do otrok različnih starosti, moških in žensk, še malčka sem slišala zavpiti: “Bliga me!”. 

Kaj to pomeni? Pojma nimam!