Ko beremo knjigo, imamo občutek, da mi beremo zgodbo. Sledimo junakom, opazujemo njihove odločitve, se z njimi strinjamo ali jih obsojamo. Obrnemo zadnjo stran, knjigo zapremo in jo odložimo na polico. Toda nekatere knjige se tam ne končajo. Ostanejo z nami. Sredi dneva nas prešine stavek, ki smo ga prebrali pred tedni ali celo leti. Ob srečanju z neznancem se spomnimo literarnega junaka. Ob težki odločitvi pomislimo, kako bi ravnal nekdo drug. 

Takrat se vprašanje skoraj obrne. Ali smo knjigo prebrali mi? Ali pa je knjiga prebrala nas? 

Dobra literatura nima posebne moči zato, ker bi ponujala odgovore. Njena moč je drugje. Pokaže nam stvari, ki smo jih sicer že nosili v sebi, pa jih nismo znali poimenovati. Zato iste knjige ne beremo enako pri dvajsetih, štiridesetih ali sedemdesetih letih. Knjiga ostane ista, spremenimo se mi. Vsako novo branje razkrije drug odstavek, drugo misel ali stavek, ki ga prej sploh nismo opazili. 

Morda zato nekatere knjige čakajo na pravi trenutek. Ne zato, ker bi morale dozoreti, ampak zato, ker moramo dozoreti mi. Včasih se zgodi, da knjiga, ki nas je nekoč pustila ravnodušne, čez leta nenadoma spregovori z vso svojo močjo. Ne zato, ker bi se spremenilo besedilo, ampak zato, ker smo se spremenili bralci. 

Prav v tem je ena najlepših skrivnosti literature. Ne pokaže nam samo, kakšen je svet. Včasih nam pomaga razumeti tudi nas same. 

»Dobre knjige ne spreminjajo svojih besed. Spreminjajo človeka, ki jih bere.«