Ko smo bili otroci, smo se sezuli ob prvi priložnosti. 

Poleti smo tekali po travi, vročem asfaltu in obali, ne da bi razmišljali, ali je to zdravo ali priporočljivo. Preprosto smo uživali v občutku, da pod stopali čutimo svet. 

Nekje na poti v odraslost smo čevlje obuli nekoliko preveč trdno. 

Tudi takrat, ko to ni bilo več potrebno. 

Pred nekaj dnevi sem na travniku opazovala skupino otrok. Eden za drugim so sezuli sandale in stekli po travi. Nihče jim ni rekel, naj se sezujejo. Nihče jih ni spodbujal. Zdelo se je povsem samoumevno. 

Ob tem sem se vprašala, kdaj sem nazadnje tudi sama hodila bosa po travi. 

Ne doma. 

Ne na plaži. 

Kar tako. 

Z leti postane prosti čas nekaj, kar načrtujemo. Iščemo doživetja, rezerviramo izlete, organiziramo aktivnosti. Včasih pa pozabimo, da najbolj preprosti trenutki pogosto ne potrebujejo nobenega načrta. 

Morda je dovolj, da sezujemo čevlje. 

Da za nekaj minut stopimo na travo, pesek ali v plitvino morja. 

Ne zato, ker bi od tega pričakovali čudeže. 

Ampak zato, ker se za hip ustavimo. 

Morda prosti čas ni vedno vprašanje, kam gremo. 

Včasih je vprašanje, kako hodimo. 

*

»Nekaterih občutkov ne izgubimo zato, ker odrastemo. Izgubimo jih zato, ker jih ne poiščemo več.«