Včasih dolgo iščemo pravo knjigo. 

Prebiramo sezname priporočil, poslušamo prijatelje, spremljamo knjižne novosti in se sprehajamo med policami knjižnic in knjigarn. Potem pa se zgodi nekaj nenavadnega. Knjiga, ki jo potrebujemo, nas najde sama. 

Morda jo po naključju opazimo na polici. Morda nam jo nekdo podari. Morda nanjo naletimo med brskanjem po spletu. V tistem trenutku še ne vemo, zakaj nas je pritegnila. Šele pozneje ugotovimo, da je prišla ob pravem času. 

Nekatere knjige preberemo prehitro. 

Zgodba je zanimiva, jezik lep, vendar v nas ne pusti globlje sledi. Druge čakajo na pravi trenutek. Leta stojijo na polici, skoraj neopazne, dokler jih nekega dne ne odpremo in se vprašamo, kako je mogoče, da jih prej nismo razumeli. 

Morda se ne spreminjajo knjige. 

Morda se spreminjamo mi. 

Vsako branje je pravzaprav srečanje dveh zgodb. Tiste, ki jo je napisal avtor, in tiste, ki jo v sebi nosi bralec. Zato lahko isto knjigo pri dvajsetih letih beremo povsem drugače kot pri štiridesetih ali šestdesetih. 

Besede ostanejo enake. 

Spremenijo pa se naše izkušnje, izgube, veselja, vprašanja in spomini. 

Prav zato dobre knjige nikoli niso zares dokončane. Živijo naprej v bralcih. Vsakdo v njih odkrije nekaj drugega. Nekdo najde tolažbo, drugi pogum, tretji odgovor, četrti novo vprašanje. 

Zanimivo je, da si pogosto najbolje zapomnimo prav tiste knjige, ki nam niso ponudile preprostih rešitev. Tiste, ki so v nas pustile nekaj nedorečenega. Nek stavek, prizor ali misel, ki se vrača še dolgo po zadnji prebrani strani. 

Literatura ni priročnik za življenje. 

Ne pove nam, kako moramo živeti. 

Lahko pa nam pomaga, da svoje življenje vidimo z nekoliko drugačne perspektive. Da za trenutek stopimo v čevlje nekoga drugega. Da razumemo občutke, ki jih sami težko ubesedimo. 

V svetu hitrih informacij in kratkih objav je branje še vedno eno redkih potovanj, ki zahteva čas. Ne moremo ga preskočiti. Ne moremo ga pospešiti, ne da bi kaj izgubili. 

Morda je prav zato tako dragoceno. 

Ker nas uči nečesa, kar postaja vse redkejše – pozornosti. 

In včasih se med vrsticami zgodi nekaj posebnega. 

Ne odkrijemo le zgodbe. 

Odkrijemo tudi del sebe.