Državne proslave so med redkimi trenutki, ko naj bi politika za nekaj ur stopila v ozadje. Ne zato, ker bi razlike izginile, temveč zato, ker praznujemo nekaj, kar presega vsakokratno oblast, opozicijo ali posameznega politika. Praznujemo državo. 

Včerajšnja proslava ob dnevu državnosti je ponovno pokazala, kako težko nam je ločiti človeka od funkcije. Predsednico republike Natašo Pirc Musar je med govorom del občinstva večkrat izžvižgal, tako da je morala prisotne celo prositi, naj ji dovolijo dostojno zaključiti govor. Žvižgi so se pojavili predvsem ob delu govora, v katerem je govorila o pomenu civilne družbe, zaupanju v institucije in družbeni razdeljenosti. 

Vprašanje seveda ni, ali se smemo z njenimi besedami strinjati ali ne. V demokraciji je nestrinjanje nujno. Prav tako je legitimna kritika predsednice, vlade ali katere koli druge javne osebnosti. 

Toda državni prazniki niso politični shodi. 

Ko žvižgamo predsednici republike, v resnici ne prekinjamo le govora ene osebe. Prekinjamo obred države, ki predstavlja vse državljane – tudi tiste, ki so volili drugače ali sploh niso volili. Institucije niso nezmotljive, vendar demokracija temelji na spoštovanju funkcij, tudi kadar njihovih nosilcev ne podpiramo. 

Morda je najbolj zaskrbljujoče prav to, da nas takšni prizori skoraj ne presenetijo več. Postajajo običajen del političnega vsakdana. Kot da smo sprejeli misel, da mora biti vsaka javna slovesnost tudi prizorišče obračunavanja. 

S tem izgubljamo nekaj dragocenega – sposobnost, da vsaj ob državnih praznikih za trenutek odložimo politične zastave. 

Ironično je, da se je to zgodilo prav na prazniku, ki obuja spomin na čas, ko so bili različni pogledi sposobni najti skupni cilj. Leta 1991 nihče ni razmišljal povsem enako, vendar je prevladalo zavedanje, da obstajajo trenutki, ko je skupno pomembnejše od osebnega. 

Danes pogosto govorimo o pomanjkanju dialoga. Dialog pa se ne začne šele takrat, ko spregovorimo. Začne se z voljo poslušati. Tudi takrat, ko slišano ni po našem okusu. 

Morda bi bila največja čast dnevu državnosti prav to, da bi vsak govornik – ne glede na politično barvo – lahko svoj govor povedal do konca. Aplavz ni obvezen. Tudi strinjanje ne. 

Spoštovanje pa bi moralo biti.