Domišljijska ilustracija; ne prikazuje del z razstave Kontura svetlobe.
Družba · Med vrsticami
Predstavljajmo si, da v galeriji obstanemo pred sliko, na kateri ne prepoznamo ničesar določnega. Nekaj barve, rob, svetlejša površina. Pogled skoraj sam zdrsne proti napisu. Morda bo naslov pomagal. Če se delo imenuje Brez naslova, smo spet prepuščeni sebi.
To je lahko presenetljivo neprijeten položaj. Vajeni smo, da za pogledom hitro pride odgovor: kdo je na fotografiji, kateri kraj je naslikan, kaj se dogaja. Pred podobo, ki nam tega ne ponudi, ne vemo povsem, kaj naj počnemo. Nekaj časa stojimo, nato se ozremo po drugih obiskovalcih. Morda oni vedo.
Aktualna razstava Ota Rimeleta in Borka Tepine, Kontura svetlobe, v Mestni galeriji Nova Gorica je priložnost tudi za tak razmislek o gledalcu. Na ogled je do 11. decembra 2026, predstavitev kataloga in javno vodstvo pa sta napovedana za 25. november ob 18. uri. Ta zapis ni ocena razstave brez ogleda; njena napoved odpira širše vprašanje, kaj pričakujemo od srečanja z umetniškim delom. kulturnidom-ng.si
Pogosto pričakujemo predvsem, da bomo nekaj razumeli. V tem ni nič napačnega. Razlaga nam lahko odpre vrata, mimo katerih bi sicer odšli. Podatek o materialu spremeni pogled na površino. Poznavanje časa, v katerem je delo nastalo, lahko pojasni odločitev, ki se nam je prej zdela naključna. Dober vodnik nam pokaže podrobnost, ki je sami nismo opazili, čeprav je bila ves čas pred nami.
Težava nastane, ko začne razlaga nadomeščati gledanje.
Preberemo, da delo govori o spominu, in nato iščemo spomin. Izvemo, da je bistvena napetost med dvema površinama, zato se trudimo zaznati napetost. Če je ne, nas zamika, da bi prikimali vseeno. Nerodno nam je priznati, da vidimo nekaj drugega ali da nas delo preprosto ne pritegne.
Morda bi bil za začetek dovolj precej manj slovesen odziv: všeč mi je ta modra. Ta rob me moti. Od daleč je slika mirna, od blizu nemirna. Na levi se moj pogled zadržuje, desno pa hitro zapusti površino.
Takšne pripombe niso končna sodba o umetnini. So prve oprijemljive stvari, ki jih lahko povemo o lastnem srečanju z njo. Iz njih se lahko razvije vprašanje. Zakaj me rob moti? Je preoster, pretemen, na nenavadnem mestu? Kaj se zgodi, če stopim dva koraka nazaj?
Pri tem ne potrebujemo imen vseh slogov. Potrebujemo nekaj časa in možnost, da prvega vtisa ne razglasimo takoj za odgovor.
Tudi strokovni jezik ima svoje mesto. Z njim je mogoče natančno opisati razmerja, postopke in zgodovino, za katere vsakdanji govor nima vedno ustreznih besed. Toda obiskovalec ne bi smel dobiti občutka, da mora najprej osvojiti besedišče, preden sme povedati, kaj vidi. Galerija hitro postane utrujajoča, če jo doživljamo kot izpit, na katerem so vsi drugi prejeli učno gradivo.
Prav tako ni treba vsakega dela vzljubiti. Lahko mu namenimo pozornost in odidemo brez posebnega doživetja. Morda nas naslednje preseneti. Morda se k prvemu vrnemo in opazimo nekaj, česar prej nismo. Odprtost ne zahteva občudovanja vsega, kar je obešeno na belo steno.
Zanimivo je, kako različno si dovolimo odzivati na druge stvari. Pred pokrajino brez zadrege rečemo, da nas privlači svetloba ali da bi se na tistem mestu radi ustavili. Pred sliko včasih iščemo dovoljenje za enako preprost stavek.
Ob naslednjem obisku galerije bi zato lahko najprej nekaj trenutkov ostali pred delom, šele nato prebrali napis. Ne zato, ker podatki ne bi bili pomembni, temveč da bi slišali tudi svoj prvi odziv.
Morda bi se po branju vrnili pred sliko bolje opremljeni. Morda bi se z razlago deloma razšli. V obeh primerih bi imeli pred seboj nekaj več od naloge, ki jo je treba pravilno rešiti.
In če bi nas kdo vprašal, kaj smo videli, bi lahko začeli čisto mirno: »Najprej sem opazila svetlobo ob robu.«
***
📍 Rubrika: Družba; Družbeno-refleksivni članek
✍ Besedilo: Spletni čas
🗓️ November 2026
***
Deli z drugimi
Misli niso odveč. Včasih so začetek.
📌 11 let Spletnega časa – ključni mejniki
2014 – prvi koraki z idejo spletnega prostora za umetnost in kulturo.
2015–2017 – širitev z novimi rubrikami, med njimi Otroški kotiček in Virtualna galerija.
2018–2020 – sodelovanje z lokalnimi kulturnimi projekti in uvedba večjezičnih vsebin.
2021–2023 – digitalne razstave, povezovanje z ustvarjalci doma in v tujini.
2024 – retrospektivna razstava Spletni čas – 10 let delovanja.
2025 – ob jesenskem enakonočju praznujemo 11. obletnico portala, ki še naprej povezuje umetnost, kulturo in družbo.
- 2026 – 22. 8. 2016 preide Spletni čas v urejanje KD VNL Izola – 10. obletnica KD VNL Izola.
– razširitev rubrike Družba –Družbeni refleksivni članki s podrubrikami: Aktualno, Pogledi, Med ljudmi, Digitalni svet, Med vrsticami in Prosti čas

