Najprej jih sploh ne opazimo. 

Pojavijo se tiho. 

V stavku, ki ga nekdo ne dokonča. 

V obljubi, ki ostane neizpolnjena. 

V pogledu, ki se za trenutek umakne. 

V molku, ki traja nekoliko predolgo. 

Razpoke skoraj nikoli ne nastanejo z enim samim udarcem. 

Nastajajo počasi. 

Kaplja za kapljo. 

Beseda za besedo. 

Razočaranje za razočaranjem. 

Nekega dne pa ugotovimo, da človeka poslušamo drugače kot nekoč. 

Ne zato, ker bi se spremenile njegove besede. 

Spremenilo se je naše zaupanje. 

Nenavadno je, kako močno vpliva na vse, kar počnemo. Ko zaupamo, so tudi napake videti človeške. Ko zaupanja ni več, postanejo še dobre namere sumljive. 

Isti dogodek. 

Drugačen pogled. 

Morda zato razpoke niso samo v odnosih. 

So tudi v družbi. 

V jeziku. 

V javnem prostoru. 

V načinu, kako gledamo drug drugega. 

Včasih se zdi, da vsi govorimo nekoliko glasneje, kot bi bilo treba. 

Kot da bi želeli z glasnostjo nadomestiti tisto, česar besede same ne zmorejo več. 

Toda razpoke se ne zacelijo z glasom. 

Zacelijo se s časom. 

S potrpežljivostjo. 

S ponavljajočimi se dejanji, ki počasi dokazujejo, da je mogoče spet verjeti. 

Nekateri pravijo, da se razbito steklo ne da več popraviti. 

Morda imajo prav. 

Toda ljudje nismo steklo. 

Smo bitja spomina. 

In prav zato lahko včasih naredimo nekaj, česar steklo ne more. 

Ne izbrišemo razpoke. 

Naučimo se živeti tako, da ni več njena ujetnica. 

Morda prav tam, med drobnimi sledmi preteklih razočaranj, nastane drugačna oblika zaupanja. 

Ne tistega, ki verjame brez pomisleka.  

Ampak tistega, ki pozna krhkost sveta in se kljub temu odloči, da bo človeku še enkrat ponudilo roko.