Nekoč je veljalo, da fotografija ne laže. 

Danes jo pogledamo z nekoliko več previdnosti. 

Je pristna? Je nastala z umetno inteligenco? Je bila obdelana? Je iztrgana iz konteksta? 

To niso več vprašanja strokovnjakov. Postala so del vsakdanjega razmišljanja. 

V digitalnem svetu se je zgodilo nekaj nenavadnega. Tehnologija nam je omogočila, da lahko skoraj vsak ustvari zelo prepričljivo fotografijo, videoposnetek ali celo glas človeka, ki v resnici nikoli ni obstajal. 

Paradoks je očiten. 

Nikoli nismo imeli toliko dokazov. 

In nikoli jim nismo tako malo verjeli. 

To pa ne spreminja le interneta. Spreminja tudi naše medsebojne odnose. 

Če nam prijatelj pošlje fotografijo, se za trenutek vprašamo, ali je pristna. Če na družbenem omrežju vidimo neverjeten posnetek, najprej preverjamo komentarje. Če prejmemo elektronsko sporočilo banke, dvakrat pogledamo naslov pošiljatelja. 

Previdnost je postala nujna digitalna veščina. 

Toda obstaja tudi druga plat. 

Če začnemo dvomiti o prav vsaki fotografiji, vsakem videoposnetku in vsaki besedi, se lahko zgodi nekaj nevarnega. Resnica izgubi svojo moč. 

Ko je mogoče za vsak dokaz reči, da je ponarejen, postane zelo težko doseči soglasje o tem, kaj se je sploh zgodilo. 

To je veliko večji problem od posamezne lažne novice. 

Je problem družbe. 

Zato digitalna pismenost danes ne pomeni le tega, da znamo uporabljati računalnik ali telefon. Pomeni predvsem, da znamo presojati informacije, preverjati vire in si vzeti čas, preden nekaj delimo naprej. 

Hitrost je največja zaveznica dezinformacij. 

Premislek je največji zaveznik resnice. 

Morda bomo morali sprejeti, da se je digitalni svet za vedno spremenil. Fotografija ne bo več samoumeven dokaz. Videoposnetek ne bo več dokončen argument. Tudi glas ne bo več vedno pripadal človeku, ki ga slišimo. 

Toda ena stvar ostaja enaka. 

Odgovornost. 

Ne odgovornost tehnologije, temveč ljudi, ki jo uporabljamo. 

Vsakič, ko preverimo podatek, preden ga delimo. 

Vsakič, ko priznamo, da nečesa ne vemo. 

In vsakič, ko resnici damo prednost pred všečki. 

Prav tam se začne digitalno zaupanje. Ne v algoritmih, ampak v človeku.