Pozdravljeni in dobrodošli v mojem svetu. Danes sem prvič z vami, zato dovolite, da se predstavim. Sem Filomena. Tako mi je v smehu rekel oče, ko sem bila še dekletce in sem ga presenetila s čudnim vprašanjem. Ob tem me je dvignil visoko v zrak in me zazibal sem ter tja. To je najstarejši spomin na mojo srečo. 

Me veseli, da smo skupaj, da imamo drug drugega. Fino, a ne! Ker vam danes prvič pišem, sem pomislila, da bi bilo lepo začeti z vrtom. S tem pojmom in poljem lepega in dobrega. 

Sama imam to srečo in privilegij, da imam kar dva, kar pa ni kar tako, mar ne. Še posebej ne v dandanašnjih, drugačnih časih, ko nam je majceni, majceni virus tako korenito spremenil življenje, kakršno smo imeli in živeli pred tem. Prav vseh se nas je dotaknil in nas zaznamoval, tako in drugače za zmeraj. 

Moj prvi, najstarejši vrt, je vrt, ki je na gosto posejan s semeni, iz katerih zrasejo najlepše rože. Te rože so besede in ta vrt je moje bogastvo. Moja ljubezen, moje življenje. Z vsem svojim bistvom ga skrbno čuvam in negujem in diham z njim. Ta vrt je v meni, odkar sem se prvič zavedela besede in prvič občutila njeno magično moč in lepoto. 

Vse od prve pesmice, prve pravljice, bodisi zapisane ali govorjene. 

Njena čarobnost in lepota sta me vso prevzeli s tako silovitostjo, da sem, z veliko vnemo in ljubeznijo nabirala in zbirala, poslušala, pisala ali brala te lepe rože sveta in jih tudi sama vezala v šopke in svitke od nekdaj. In še vedno jih. Ljubeče, spoštljivo, hvaležno, tankočutno in vdano. Imam jih v srcu in le z njimi zares lahko živim svoje življenje. Zaradi njih je čudežno in čarobno. 

Moj drugi vrt pa je še čisto mlad in golobrad. Poznava se komajda dobra tri leta. In kako sva se srečala? Povsem po naključju. Ob hiši, v kateri živim zadnjih nekaj let, je bila majhna zaplata zemlje, trave in ruševja. Na daleč je bilo videti, da je bil tukaj vrt že od nekdaj. Sprva se nisem prav nič menila za to. Nič me ni motilo, tako je preprosto, samo bilo. Že kar dolgo tega je, odkar živim v tej hiši iz sanj, pred tem pa sem, vse svoje življenje živela v stanovanjskih blokih. Kar precej časa je trajalo, da sem se povsem privadila novi prostrani svobodi bivanja, da sem občutila dvorišče, travnik in sadna drevesa ob poti, kot nekaj, kar mi je tudi na voljo in podarjeno v veselje in radost. Vsi moji sosedi imajo vrtove in obdelujejo jih z veliko ljubeznijo, trudom in pozornostjo. Med tem sem se sama dolgo zatekala k prepričanju, da mi ni do tega, da to ni zame, da ni ne nujno ne obvezno. Moram reči, da sem se kar dolgo upirala, naposled pa le zavihala rokave in si prekopala zaplato zemlje. Tako se je rodil ta moj drugi vrt. Prvo leto je bil ves ubog in negotov, ves zarasel tako z zelenjavo in s plevelom. Le tu in tam sem se mu negotovo približala in ga za silo uredila. Nato sem ga drugo leto posadila tudi z vrtnicami. Bogato in mogočno so se mi razcvetale celo poletje in me vso prevzele in očarale s svojo lepoto in milino. Tedaj sem zopet zavihala rokave in začela svoj rožni in zelenjavni vrt urejati in negovati. Z naporom sem kopala po njem, z veseljem sejala in sadila ter se veselila njegovih plodov. Sčasoma sem začutila, da se je v meni nekaj premaknilo, zganilo in me povsem prerodilo. 

Zaradi vrta in ljubezni do njega sem postala drugačna, svobodnejša, srečnejša in boljši človek. In tako je z vsemi našimi vrtovi, mar ne. Več truda jim namenjamo, več ljubezni jim posvečamo, bolj bogato nam rodijo in v enaki meri vračajo. 

Z željo, da bi vsak izmed vas imel čim več takih in drugačnih vrtov, polnih plodov, vas lepo pozdravljam. Do prihodnjič. Bodite dobro, sredi cvetja, ostanite zdravi in pazite drug na drugega ter na vse vrtove tega sveta.