Pozdravljeni! V vaši prijetni družbi, danes razmišljam o sreči.

December se je prevesil v drugo polovico in že smo na pragu prazničnih dni. Verjamem, da bodo tudi ti, v letošnjem letu, v marsičem drugačni od prejšnjih.

Covid 19 je posegel globoko v vse pore našega življenja in nas samih ter nas vse tako in drugače spremenil. Verjamem, da bodo prihajajoči božično-novoletni prazniki manj razsipni in potratni, bolj skromni. Da jih bomo pričakali predvsem bolj umirjeno in bolj poglobljeni in zazrti vase. To je čas upanja, veselja, obdarovanj, pričakovanj in samoizpraševanj. Prav tako pa tudi sočutja do žalujočih, ki so zaradi epidemije ostali brez svojcev, svojih ljubih in dragih. Razmišljali bomo o sebi in o drugih, o tem, kaj spremeniti v odnosu do sebe in do soljudi, o željah, o novih možnostih, o novih izzivih. Spraševali se bomo, kaj in kako lahko mi sami pri sebi storimo za to, da bi nam bilo vsem skupaj dobro in da bi bili srečni. 

Prava sreča je vselej stvar srca in duha. Ne more nam je prinesti ne denar, ne hipne izpolnitve želja po materialnih dobrinah. Sreča je odvisna od tega, kaj in v kolikšni meri, nam jo, kot tako, nekaj pomeni in predstavlja. V veliki meri pa je umanjkanje sreče odvisno od nesrečnega spleta okoliščin, na katere nimamo vpliva in ta nesreča je še bridkejša. 

Nehote in nevede se nam tudi primeri, da sreče ne znamo ali ne zmoremo obdržati. Vprašanje je tudi, kako smo jo pripravljeni negovati, se zanjo truditi, razdajati, odpovedovati in si zanjo prizadevati v univerzalnem pomenu besede. Kajti sreča ni nekaj, kar pade z neba, ni samoumevna. Dobro je tudi, da jo zmoremo v danem trenutku, času in prostoru prepoznati, uvideti, razumeti, se je zavedati. Kaj lahko se zgodi, da gre mimo nas, ne da bi jo videli, slišali, ji odprli svoje duri. Bodisi zato, ker imamo toliko opravkov, toliko skrbi, toliko težav, ki jih je treba rešiti, toliko vprašanj, na katera je treba odgovoriti, toliko tega, kar je za razmisliti, postoriti, toliko preprek, ki jih ne moremo premostiti. Tako osredotočeni na to, tako obremenjeni in obteženi, vse preveč hitimo in se ne znamo ustaviti. In ko gre sreča že dalje in mimo nas, se prepozno zavemo, da nam je bila na dosegu dlani. Za srečo je treba ustaviti korak, se umiriti, dojeti sebe in druge ljudi, se soočiti s samim seboj ter prepoznati, ljubiti, sprejeti tako sebe kot druge. 

Predvsem pa zavedati se, da je življenje samo po sebi, največja sreča. To, kaj bomo storili z njim je v veliki meri odvisno od nas samih. V enaki meri pa tudi od sreče same po sebi. Nikar je ne zamudite in nikar ne prezrite. Morebiti vas pravkar nekje čaka ali vam prihaja naproti. Prihaja s polnim naročjem, prihaja s srcem na dlani. Prava sreča je, ko ČLOVEK sreča ČLOVEKA. Tedaj se zganejo svetovi tako, da je vse dobro, prav in ljubo.