Danes razmišljam o kulturi, vobče in nasploh. Razmišljam o tej zlati uri, ki teče in tiktaka znotraj in zunaj nas, nesebično, predano in z vsem svojim bistvom, za nas. Se nas dotika, nas zadeva in osmišlja naša življenja od nekdaj. 

Njena žlahtnost in lepota nas plemeniti, bogati in nas spreminja v drugačne, boljše ljudi. Brez nje bi bil naš svet prazen in pust, brez duše. Kultura je resnično bogastvo srca in sveta, tisto, kar šteje. Brez nje nas ne bi bilo, zaradi nje smo ljudje. Prežema in prevzema nas vse do korenin našega obstoja. Kultura smo tako in drugače tudi vsi mi. 

Menim, da se vsaka kultura začne ali pade na nivoju osebne kulture. To je tisti temeljni princip, ki nas vse določa. Biti kulturen pomeni biti srčen, vljuden, prijazen, spoštljiv, sočuten, omikan, dostojen, spodoben … Biti kulturen pomeni imeti v sebi vgrajeno tisto nekaj, občutek in čut za vse lepo, dobro in kar je prav. Do izraza pride v vseh in vsakršnih odnosih, tako do samega sebe, do sočloveka in do sveta in življenja nasploh. Predstavlja nas svetu, je naš izraz in naš obraz. 

To, kakšen bo ta obraz, je odvisno tudi od tega v kolikšni in kakšni meri, smo imeli možnost in priložnost, s kulturo srečati se, skozi vsa obdobja življenja. Vse od zgodnjega otroštva naprej. Pomislimo samo na vse mnoge občutke, čustva in občutenja spričo kulturnega ali ne kulturnega odnosa do nas. Kako nam prvi blago boža srce in dušo, nas navdaja z veseljem, z radostjo in občutenjem sprejetosti in še in še. V nasprotju s tem pa nas nasprotno, nekulturen odnos, žalosti, vznemirja, v nas sproža odpor, nelagodje, občutenje stiske in tesnobe, nas rani in prizadene, sproža občutek, da nismo vredni, da nam kulturno vedenje ne pritiče. Pa vendar bi moralo biti slednje, samoumevno kot dihanje in bitje srca samo. Biti kulturen ali ne, je stvar vzgoje, odločitve in prav tako izbire. Zatorej vselej in povsod ravnajmo in se obnašajmo, kot bi želeli in pričakovali od drugih, da se vedejo do nas. Tako, kot nam narekuje vest in ta ljubi človek v nas, ki od nekdaj išče lepoto in dobroto v najširšem pomenu te besede, ta človek, ki že celo večnost išče samega sebe, naposled pa ga uzre, najde in prepozna v sebi, in posledično v drugih ljudeh. 

Naš svet bo tak, kot si ga želimo, hočemo, prizadevamo ustvariti ali spremeniti, vsak pri sebi in vsi skupaj, z roko v roki.