Vas 
          V umitih jutrih sonce objame dvor oljk, 
          trsi trt se prebujajo z nasmehi, 
          na hribu hiše brez kamnitih src, razkuštranih karminastih las, 
          v brazdah težke zemlje žulji postajajo srebrniki, 
          krasotica si, ki vsak dan oblečeš nova čudežna oblačila, 
          mati in prijateljica si, v burji in žgočem soncu, 
          trdna in pomirjajoča, 
          gnezdo in ladja, 
          na veke vekov obljudena in samotna, 
          kot ljubezen, kot nebo, 
          kot rojstvo in kot smrt, 
          sredi vesolja, ena sama, 
          lepa in čarna.

Jutro 
         Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi trt kot vojaki čuvajo ciprese, ki kot rakete prebadajo nebo. Starodavne oljke, grčaste in mogočne sanjajo stoletne sanje. Igrive šoje se oglašajo izza kanel.
         Na koroni stojim in opazujem stare solinarske hiše, brez streh in korenin, ki ob jutrih plavajo na čipkah morskih valov.
        Galebi kriče krožijo nad zalivom. Ribiška barka se ziba na morju. 
        Zemlja diha.
        Sinjina neba in žametni zrak. Granatovci se smejijo z vej. 
        Zlata jabolka dobivajo barvo otroškega smeha.
        Stari nono se sklanja nad zadnjimi paradižniki, ki bodo kmalu končali kot šalša.
        Nežno zapiha burin.
        Kot življenje je, postoriti to ali ono, pomirjajoče.
        Kar narediš, ostaja. Posadiš drevo, zgradiš kažun, poljubiš otroka, ki ti je zaspal v naročju.
        Kot ljubezen je zemlja, kar ji daješ, ti stotero vrača.
        Srce, ta osamljeni lovec, počiva.
        Kako malo je potrebno za srečo.