Pripoveduj mi o ljubezni. (F.F.) 

Rada bi pisala o ljubezni, to je bila moja osrednja tema v 1. trilogiji. Pa so ga raztrgali, moj prvi roman, da sama ne verjamem več vanj in niti vase. Ampak on čaka, tu pa tam mu obrišem plast prahu.
OK, ne bom kot Kalimero. Razmišljala bom o kratkem romanu, o strahu pred moškimi. Prej, ko sem pila kavo, sem imela eno super idejo in zdaj je šla mimo, preveč sem čakala. Napisati moram uvod v roman o Lili.

Torej, kaj se mi zdi dobro do sedaj? Všeč mi je ta razdelitev na predzgodbe in potem na zgodbo. Všeč mi je to sprehajanje po preteklosti in potem skok v zgodbo. Ta nastavitev je super.
Zgodba? Kaj naj bi obravnavala? glavna tema? Ja, seveda, položaj žensk, kdo so ženske v romanu? Ne čutijo se dobro v realnosti, vsaka se zateka v svoj svet sanj. 
Ali si ženske sploh želijo spremembe? Ali se je bojijo?
V življenju so vse razočarane, vsaka nosi težko prtljago iz svojih preteklih življenj (obdobij v življenju). Pa vendar … kdo je od likov najbolj optimističen? Hana? no, v romanu, v zasnovi ni tako. Paulina – ima hude težave z zdravjem. Kristina? Ona je še najbolj.

Nočem se ponavljati. Ko sem na tisoč načinov preobračala nekaj usodnih dogodkov – v pesniški zbirki LoŠu je bilo tega eksperimenta konec. (Ni res! – iste teme obdelujem še danes, neprestano, tudi ko slikam z akvareli.) Zdaj je čas za nekaj svežega. Rada bi v zgodbo vnesla humor, ker … no, do zdaj humorja ni. Kako ga vpeti v roman? (išče se nekaj svežega, inovativnega, zlato zrnje …)

Mora biti humor, mora biti tudi smeh, mora biti svetla točka, da razbije turobnost misli. Toliko pesmi o ljubezni je bilo že napisanih, toliko besed, toliko romanov. 

Vrnem naj se na uvodno poglavje o Lili. Mislim, da ga še nimam, morda bi me tudi oviral pri pisanju zgodbe. Ampak, lahko poskusim, za zadnji dan v tem letu.

Vse se dogaja v času pred in v času med korono. Uvod v 1. osebi.
Opazovala je (sem) zvezdno nebo. Tišina. Nekaj ni v redu. Njene zvezde, njene zaveznice so pršile neko čudno snov, ki je gostila običajno svežino. Nič novega. Oblači se, vlažne gmote, v katero bi segel z roko, v katere bi se vrgel kakor na sveži pršič snega, brez bojazni, da bi z glavo udaril v trdi predmet, brez bojazni, da bi se ti glava raztreščila na pol. Tudi tišina ni bila običajna. Nekaj ni v redu, nekaj je hudo narobe, je pomislila. Proces, reakcija se je začela. Vrnitve več ni, oblaki so se zgostili v plazmo. Nekaj se kuha, na S poka led, v globini zemlje gori.
Zemlja je živa, je organizem, brani se in pripravlja zvarke, zdravila, učinkovine, ki bi vzpostavile ravnovesje. Človek je prepuščen samemu sebi. Rad bi ohranil svoje. življenje. 
Nič ni dobro, nič ni slabo, samo je! 
Ampak to je bilo v zadnjem času že milijonkrat napisano. O tem pišejo šarlatani, o teh stvareh pišejo ljudje, vsaj že nekaj tisočletij. 
Poskušam razumeti vesolje, ta živi organizem. Zemlja se spreminja, kakor se spreminja vse, tudi zemlja ima svoj ciklus rojstva in smrti. Človek ne more vplivati in posegati v ta proces. Pa vendar vpliva. Nezavedno je vplival s svojim načinom življenja, s svojim konzumertvom in željo po še in več. Zavedno pa je vplival s svojim znanstvenim delom. S spremembami DNK molekul lahko vpliva na ustaljen proces, lahko vpliva na nadaljnji razvoj človeštva in vseh živih bitij, živali in rastline. Kaj to prinaša? Ali je to etično? Gotovo je le, kar je, in po filozofiji nič ni dobro, nič ni slabo, samo je, lepo pade v kontekst. 
Iz takšne si snovi kot sanje. 
Kakorkoli – jugo nostalgija me je minila. Torej, tudi klanje, morenje, vojne in ranjene duše, otroci … vse to ni dobro niti slabo, samo je? Nikakor se ne morem strinjati s to trditvijo – Človek, v svojem mikrokozmosu je središče in naša osnovna naloga je, da se borimo – evo spet en tak bojevit termin, za svoj obstoj, za svoje življenje. 

Ah, ‘filozofiram’, od mojega uvoda v kratek roman, ni ostalo nič – 

nekaj usodnega moram napisati. Nekaj v povezavi z zvezdami – zvezde so zaveznice – velike Liline zaveznice, že od nekdaj, že od Zvezdice Zaspanke. Zvezdica Zaspanka mora odrasti. Prebuditi se mora in odrasti, ni druge. Naj se še tako močno tega oklepa. 

Tako je, tako bo še naprej. 

Vsaka roža pripoveduje samo svojo zgodbo. Ta misel iz pravljice Ledene kraljice me obletava že kar nekaj časa.
Svet se ne bo spremenil, če bomo mislili samo nase in če bomo zaprti v svoji lastni kletki ali mehurčku, ki je zdaj moderen termin, a nič manj ali bolj ne, kot ja, ga opredeljuje kot kletko. Mehurček je krhek, medtem ko je kletka trdna, kletka ima odprta vrata, niso zaklenjena in njen ključ ni na dnu oceana, a se zdi, da je varna. Mehurček pa ni tako stabilen in ni varen in grozi, da se bo zdaj zdaj razpočil. (razen, če ga zamrznemo – sem imela priložnost videti mikroposnetek v dokumentarcu!)
Ok. En kup vprašanj, na katera bo poskušala odgovoriti ZGODBA. Kako se posamezniki borijo proti, vsi proti vsem. 
Me prav zanima, kaj se bo izcimilo. Zdaj grem čistit stopnišče. Sova se oglaša. Slišim jo.