Pomlad prinaša živahne barve in prebuja ustvarjalnost po zimskem spanju. Živahne, tople in močne barve krasijo tudi Stene ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola, ki so v mesecu marcu 2022 postale dom razstavi z naslovom »Lebdenja« iz najnovejšega slikarskega opusa mlade izolske umetnice Nike Korsič, urednice spletnega časopisa Spletni čas, ustanoviteljice Kulturnega društva VNL in letošnje mentorice skupine za klasično slikarstvo v KUD LIK. Njeno umetniško udejstvovanje se ne omejuje zgolj na slikarstvo, temveč se širi tudi na druge dejavnosti, kot so pisanje, oblikovanje, grafika in fotografija. 
Na tokratni razstavi se predstavlja s petimi platni večjega formata, ki obiskovalce knjižnice pozdravljajo za izposojevalnim pultom in ob knjižnih policah. Naslikane figure kličejo k sproščenosti, svobodi in umirjenosti z izborom toplih barv, ki so nanesene v zajetnem sloju. Na platnih so naslikani motivi teles in figur v različnih položajih, ki silijo v ospredje. Figuram je večinoma skupno poležavanje na bodisi popolnoma abstraktnem ozadju, bodisi realističnem. Gledalce nagovarjajo s svojo govorico telesa, in kljub temu da si jih lahko vsak interpretira na lastni način, govorijo same po sebi. Umetnico smo povabili k pogovoru, da jo bolje spoznamo. 

MKI: Kdaj se je začela tvoja ustvarjalna pot in kakšne motive si sprva risala? 

NIka: Moja ustvarjalna pot se je začela že v otroštvu. Vedno sem rada risala in ustvarjala, v osnovni šoli me je zelo razveseljevalo oblikovanje modnih skic, zato sem si po končani OŠ želela na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, ampak se mi želja ni uresničila. V srednji šoli me je ustvarjanje gnalo naprej. Moji zvezki in beležke so bili polni porisanih dekorativnih vzorcev. Po končani gimnaziji sem se vpisala na slovenistiko na Univerzi na Primorskem, vendar sem se med letom odločila, da bom opravila sprejemne izpite na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah iz področja Vizualnih in scenskih umetnosti, smer Dekoracija. Bila sem sprejeta in tako se je moja ustvarjalna pot začela. Študij sem zaključila leta 2009, nato pa se leta 2012 vpisala še v Ljubljano na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v smeri Video in novi mediji. 

MKI: Ker ustvarjaš od vedno, si na svoji umetniški poti za seboj pustila že ogromno stopinj, ki se odražajo v sodelovanju na 16 skupinskih in 5 samostojnih razstavah in umetniških projektih tako doma kot v tujini. Letos si tudi mentorica skupine za klasično slikarstvo v KUD LIK. Kakšne izkušnje ti prinaša to mentorstvo? 

Nika: Nekaj izkušenj z mentoriranjem imam še od prej, ampak predvsem z otroki v priložnosti enkratnih delavnic. Pri mentoriranju v Liku pa je proces drugačen, saj se ne odvija kot enkratno srečanje, ampak celoletno, ki zahteva rdečo nit in rezultate. Tukaj delam z ustvarjalci, ki so starejši od mene in imajo veliko odličnega slikarskega znanja in izkušenj, zato se tudi jaz še kaj naučim od njih. Njihova pričakovanja so velika in mi predstavljajo resnično velik izziv, ampak počutim se sprejeta in skupaj dobro sodelujemo, kar bomo pokazali na razstavah v galeriji Alga v mesecu maju in v Manziolijevi palači predvidoma v juniju. Zelo sem ponosna, saj smo na 1. tekmovanju za Zlato paleto prejeli kar pet priznanj. To pa ni kar tako, kajne? 

MKI: Res je. Sodelovala si tudi na več umetniških projektih pri nas in v tujini. Katerih in kaj je zajemalo tvoje delo? 

Razstav in projektov je bilo veliko. Od EX tempor, do Workshopov, izobraževanj in podobnih priložnosti. Projekti v tujini zajemajo Italijo in Srbijo, moje prodane slike pa so odšle tudi na Filipine in Nizozemsko. V omenjenih projektih je moje delo zajemalo predstavitev različnih umetniških tehnik, od slikarstva, grafike, instalacije, fotografije do performansa. Tudi sama sem že večkrat organizirala simpozije, ki so se izkazali za zanimive in uspešne. 

MKI: Kje in kdaj najraje slikaš? Ti uspe sliko končati takoj ali jo delaš večkrat po malo? 

Nika: Najraje slikam v prostoru, ki sem si ga uredila po lastnih željah, da se počutim doma in kjer diši po barvah. Ustvarjalni svet me zajame zvečer, od 22. ure dalje, pa do zgodnji jutranjih ur. Takrat sem v svojem svetu in nič in nihče me ne preganja ali moti. Žal pa to ne sovpada z “normalnim” tempom življenja, zato mi to povzroča nekaj preglavic. 
Sliko lahko končam takoj, lahko pa jo “mečkam” tudi nekaj mesecev, kar je odvisno od kompleksnosti motiva, izzivov, ki si jih zadam in tehnike. Najraje ustvarjam več slik hkrati, sploh, če slikam z oljem, ko moram počakati, da se barva posuši. 

MKI: Kje črpaš navdih za svoje ustvarjanje? 

Nika: Navdih za ustvarjanje črpam predvsem iz sebe, narave, ljudi, ki me obkrožajo, glasbe, knjig in dogodkov, pri čemer mi idej ne zmanjka. Zmanjka le časa. 

MKI: V knjižnici si razstavila velike formate. Ali vedno ustvarjaš večje slike ali se lotiš tudi manjših?
Nika: Rada ustvarjam na velikih formatih, s čimer sem začela na akademiji, uporabljam pa se tudi manjše formate, saj je z njimi manj prostorske stiske in drugih logističnih težav. Doma imam kar nekaj manjših platen, tudi miniaturnih. 

MKI: Kakšne motive najraje upodabljaš in s kakšnim materialom slikaš? 

Nika: Motivi, ki jih najraje upodabljam, so abstraktne narave, ustvarjam jih ob eksperimentiranju z barvami in slikanju po trenutnem razpoloženju, popolnoma neobremenjena s tem, kaj bo nastalo in kaj želim naslikati. Všeč mi je opazovati, kako se barve obnašajo pod različnimi pogoji. Zadnji opus sicer zajema figuraliko, tako človeško telo kot živali in rastline, kar mi je ustrezalo in sem pri ustvarjanju zelo uživala. Sem pa istočasno za svojo dušo slikala tudi abstraktne slike. Najraje slikam z oljnatimi barvami, uporabljam pa tudi akrile, akvarele, barvice, flomastre, tuš … Obožujem grafične tehnike, čeprav sem se z njimi zaenkrat ukvarjala samo na akademiji. 

MKI: Za konec nam še opiši, kako večinoma nastane tvoja umetnina. 

Nika: Vedno razmislim, kaj želim z delom povedati in doseči, čeprav si nikoli ne začrtam točnih ciljev in si vedno pustim nekaj manevrskega prostora. Večinoma želim ustvariti en opus, torej več slik, ki so med seboj povezane, zato da jih kasneje lahko razstavim kot celoto ali kako drugače uporabim.