Na podlagi izziva: Ciklična pesem

Pesem Antonije Jereb 

Po dolgem času se nam ponovno oglaša Antonija Jereb, tokrat s pesmijo, ki jo je navdihnila tema mesečnega izziva. Njena pripoved o vsakdanjih ritmih in razmislekih o svetu okoli nas se sklene v premišljen krog, ki nas spodbuja k razmisleku, a tudi k upanju. 

Nov dan 
Antonija Jereb 

Nov dan kot vsak, 
a vseeno dan dnevu ni enak. 
Ponavljaš dnevni ritual, je res, 
a vedno pride nekaj vmes. 

Ko se pretegneš in zbudiš 
v kopalnico hitiš, se urediš, 
pogoltneš še predpisane tablete, 
da dan ne bo preveč napet, 
nato pozajtrkuješ in že načrte 
za nov dan si snuješ. 

Res službe čas je šel v pozabo 
in prosti čas zdaj tu je, s tabo. 
Vse bolj počasi se dogaja, 
le ura zdi se ti, hitreje se premika, 
še vsega ne urediš, že dan se ti izmika. 

Če gledaš poročila, vsak dan isto stanje. 
Po svetu vojne, ubijanja in razdejanje. 
Nemočen upaš, da se vse bo spremenilo, 
Želiš si, da umirjeno in ne s silo, 
a le kdo bi tebe slišal … 

naj se že najde kdo, 
ki vojno silo bi utišal. 

Skrbno ravnal z naravo za zanamce, 
privoščil sočloveku mir in preživetje, 
uporabljal tehniko in znanje 
za boljši jutri, mir in blagostanje. 

Nov dan kot vsak, 
a vseeno dan dnevu ni enak. 

Zaključek
Pesem v ritmu vsakdana in z mislijo na prihodnost vabi k notranji tišini – k tisti točki, kjer se zavedamo, da se dnevi resda ponavljajo, a vsak nosi svojo priložnost. Antonijin glas med verzi prinaša osebno noto, ki se širi onkraj zasebnega in postaja vprašanje za vse nas: Kaj bomo storili z novim dnem?