Epidemija covida 19 traja že toliko časa, da postajamo od tega že vsi utrujeni in psihološko izčrpani. Posledice vseh ukrepov, ki smo jim priča in ki so nesporno nujno potrebni za zajezitev in zmanjševanje širjenja virusa, bodo velike. Zadevale bodo vse sfere našega življenja, tako s sociološkega kot psihološkega in družbenega vidika. Po najboljših močeh se trudimo soočati z realnostjo, ki je neprijazna in težka ter pred nas postavlja zahteve in načine ter vzorce obnašanja, ki so nam bili doslej tuji in nepredstavljivi. Od nas terja odpovedovanje, od nas terja spremembo navad in obnašanja, spremembo načina razmišljanja in dojemanja. Vse nas postavlja pred veliko preizkušnjo soočanja samih s seboj in z drugimi ljudmi. Na preizkušnji so naše razumevanje, sočutje, potrpežljivost, solidarnost, prilagodljivost … Z razmerami in izzivi pred katerimi smo se znašli, se spopadamo vsak zase, vsak po svoje in vsi skupaj v veri, da je zmaga nad virusom le še vprašanje časa. Najbolj smo prizadeti zaradi umanjkanja ali zoženja lastnih socialnih stikov, medosebnih odnosov, zaradi vsega, kar nam je bilo blizu, samoumevno in kar nas je še do nedavnega določalo. V skrbeh smo predvsem za naše otroke in mladostnike v bojazni, da bodo prav oni največje žrtve te epidemije. Po najboljših močeh se jim trudimo odvzeti ali zmanjšati to breme, ki ga nosijo na svoji mladih ramenih in ga prenašajo vsak s svojo trpkostjo in stisko v srcu. Pri tem cele skupine nerazumnih in neodgovornih ljudi vse počez nasprotujejo, zavračajo in se upirajo ukrepom, zanikajo tako epidemijo kot žrtve, se norčujejo iz znanosti s priseganjem na teorije zarote. Pa vendar se nas večina zaveda vse resnosti danih razmer in hkrati vse tragike dejstva, da smo zaradi epidemije ostali brez svojcev, bližnjih, prijateljev, znancev, soljudi, večinoma starostnikov in starejših. V naših srcih za njimi ostaja praznina. Z vsakim izgubljenim, je manj tudi nas samih. A kljub otopelosti, izčrpanosti, tesnobnosti, kljub vsem težavam z zdravjem, tako na področju mentalnega kot fizičnega, brez trohice pomislekov vztrajamo pri doslednem spoštovanju ukrepov zoper covid 19, vztrajamo z vero v zmago, v prihajajočo pomlad in nekateri z njo morda tudi v preporod družbe kot celote. Kar pa je, glede na apokaliptične razsežnosti vsesplošne krize, bolj malo verjetno. Vsekakor je odločitev v naših rokah. Vendarle je za nas na obzorju prižgana luč v obliki cepiva in cepljenja, ki že poteka med nami. S hvaležnostjo verjamemo in popolnoma zaupamo zdravnikom, znanstvenikom in raziskovalcem, ki nas z znanjem in s prizadevanjem za naša življenja in skupno dobro rešujejo pred pogubo. V tej krizi smo na osebni ravni marsikaj uvideli in spregledali in prevrednotili, na novo premislili, spoznali in doumeli, kar bi moralo postati temelj nove, drugačne kolektivne zavesti, če hočemo ta svet in človeštvo rešiti pred propadom. Lahko rečemo, da bolj kot kdaj prej, sedaj vemo, kaj je tisto, kar res šteje. To smo ljudje, vsak posamezno in povezani v skupnost, čeprav ranljivi in kdaj nemočni, smo vsi neprecenljivi in nenadomestljivi gradnik življenja, ki je nad vsem. Življenje, ki je edinstveno in najdragocenejše, kar imamo in prav zato je vredno in smo vredni in odgovorni za to, da ga ohranjamo in varujemo in živimo tako, kot nam narekujejo vest, srce in razum.