Z Galom sva bila na Lonki v Izoli, kjer je velika, ravna ploščad, po kateri se otroci radi podijo z rolerji. Tam ni le zbirališče otrok, mamic in turistov – tam se vsak dan odvija tudi življenje živali. V bližnjem lokalu imajo pripravljeno veliko skledo vode za mimoidoče kužke in muce. 

Ravno tam jo je zagledal – mucko, ki se je prišla odžejat. Sedela je čisto tiho in počasi pila vodo iz sklede. Gal jo je nekaj časa opazoval, nato pa se obrnil k meni:  

“Mami, te lahko nekaj vprašam?”  

To je tisti ton glasu, pri katerem vem, da vprašanje ni kar tako – da zahteva takojšen in resen odgovor. 

Rečem mu: 

“Seveda, vprašaj!”  

Gal za hip pomolči, nato pa vpraša: 

“Zakaj mačke pijejo vodo, če pa se ne marajo kopati v vodi?” 

To je bilo čudovito vprašanje – tako preprosto in hkrati tako globoko. 

Odgovorim mu: 

“Zanimivo vprašanje! Veš kaj, najbolje, da vprašava računalnik – on zna hitro in lepo razložiti take stvari, tudi otrokom tvoje starosti.”  

In res – skupaj prebereva: 

“Veš, mačke res ne marajo, da bi bile cele mokre – kopanje jim ni prav nič zabavno. Ampak piti vodo je nekaj čisto drugega kot kopanje! Tako kot ti piješ vodo, ko si žejen, jo pije tudi mačka, da ostane zdrava in da ni žejna. Njeno telo potrebuje vodo od znotraj, ne od zunaj. Če pa jo damo v kad, je to zanjo kot voda v čevljih – nič prijetno!” 

Nato mu dodam še čisto svoj primer:  

“Tako kot ti ne maraš, da ti voda priteče za majico, ampak vseeno rad piješ sok ali vodo, kajne?” 

Gal nekaj časa molči, premleva slišano, nato pa reče:  

“Še dobro, da nisem mačka!”  

Seveda me zanima, zakaj. 
Ampak njegov odgovor? 
Tisti pride v naslednji zgodbici.