31.10. - Dan reformacije
Danes je praznik. Dan reformacije. Praznik slovenskega naroda, vseh nas, ki živimo na tem koščku planeta, svoje vsakdanje življenje slehernika. Danes je praznik naše pisane in govorjene besede, naše zavesti o tem, kdo smo in kaj je naše poslanstvo, kje naše mesto … in mi se preštevamo. Naša zemlja, naš dom trepeta, se ruši, ko Bog joka nad nami. Kdo smo, kaj smo postali čez čas, ki smo si ga ali nismo sami izbrali na prehojeni poti vse od prve zapisane besede v slovenskem jeziku, “LUBI …”, pa vse do današnjega dne. Od dne, ko smo se prvič zapisali in zavezali svoji samobitnosti, svojemu izvoru, besedi in kulturi, civilizaciji. Ko smo si upali in dovolili zazreti se vase in uvideti, kdo smo, prebujeni, ponosni, kleni in pokončni, samosvoji. Ko smo s prvim zapisom zapisali SVOJO besedo, smo stopili na pot naroda, zavesti, kulture, resnice. Ko smo to besedo prvič prebrali, smo se ji z ljubeznijo zavezali za vse večne čase. Kako danes po vseh stoletnih prehojenih stopinjah še čutimo, bivamo, dihamo svoj izvor, obstoj, ponos, svojo samobitnost. Ali res, resnično še vemo, kaj to je? Kdo smo? Videti je, da bolj malo, malo teh in tistih, ki jim je resnično mar, velika večina, tiha večina ribari v kalnem, se seseda, ruši sama vase, se utaplja v tujosti sebi in drugim, izgublja tla pod nogami ob žvenkljanju denarja, novcev, si polni žepe, hlasta za bogastvom blaga, ne duha. Včasih, kje so časi, je bilo drugače …Ko je bila naša beseda še sveta, dana prisega še večna, narodova pot srečnanaša vest mirna, naša ljubezen do vsega, kar smo, pa vsem na očeh, pokončna, vzravnana, ponosna.
Dandanes ni več tako. Tega nismo hoteli. Kdaj in kako smo osiroteli? Danes skrivamo in prikrivamo pred drugim, bratom, svoj jaz in obraz. Na vsakem koraku smo za denar pripravljeni prodati, zatajiti sebe, svojo nrav in svojo mater, domovino.Je sploh še naša, samo naša, ali je zgolj še utvara, ki se v bolečini utaplja?Vse bolj nam je tuja, vse manj naša, vse manj smo mi njeni, vse bolj izgubljeni. Vse, kar je tuje nam lepše in boljše diši, vse kar se sveti, blešči nam nadeva plašnice na oči. Da ne vidimo in ne prepoznamo več svoje izgubljene ter zablodele poti v nikamor. Ker kdor zapusti sebe, se lahko vrne samo še nikamor. Tako danes PRAZNUJEMO DAN REFORMACIJE v družbi čarovnic, ne tistih dobrih, temveč strašljivih, zlih, strašnih, hudobnih. Vrag je odnesel šalo. Kaj nam je ostalo? Vsega preveč le sebe in svojosti bore malo. Ker tuje mesto je lepše, tuja juha je boljša, tuja beseda boljša, tujost sladkejša. Naša življenja vse bolj trpka, bridkejša. Pa kaj zato, denarnica je debelejša, vest bogatejša, spomina ne opomina skorajda ni, ker smo zašli, skrenili s svoje poti in se utirili v tuje in v tujost sebi in drugim za krajcar, cekin in padli na dno svojih utvar, zmot in zablod. Zdaj tu od spodaj z dna se vidi vsa nesnaga sveta, se vidi privid prevare Sveta, se vidi zabloda, bol in gorje, je slišati jok in groteskni smeh. Kje smo, kam smo zašli?
Vzemimo vendar svoja srca v svoje dlani, zazrimo se vendar v nebo, ki nam govori, rešimo dušo, dvignimo glas, človek glej, ne dovoli, nikar in nikoli, da nas izbriše čas. Kupite, kupite … za denar vse se dobi, kriči svet, nor od laži. A Lubi Slovenci, mi, nismo iz te snovi. Mi smo kot sanje in to nas živi, če nam jih vzameš, je, kot da nas ni. In kaj nas naj žene potlej v prihodnost, naprej, mar tujost, nesreča in bol? Ali ljubezen sveta do vsega in vseh in pesem srca in duha zapeta v vek. Človek človeku naj roko ponudi, naj veter zapiha, naj se otrok srečen privije na matere grudi, naj vsakdo danes prikloni rodni se grudi, prisego izreče, zapiše z besedo, ljubim te zemlja Slovenska, ljubim te mati, oče in dom. Naj vsakdo sveto prisego izreče, ljubim, ljubiš, ljubi, ker le ljubezen je pot, ki gore premika, ki človeka spreminja tako, da postane vse dobro, ljubo, sveto, svetlo, ker svita se že, dela se dan. Bog nas ljubi, zatorej tudi sebe ljubimo tako, kot je neskončno sinje nebo.
Ksenija Zmagaj
Zadnji članki Ksenije Zmagaj
