Znova sem z vami, za vas. Tokrat vam pišem o utrinkih s postavitve razstave slik v kavarni z galerijo, Grajski vrt v Tolminu.
Razstava slik s skupnim naslovom IME MI JE ŽENSKA, potuje. Znova se je ustavila v Tolminu kjer se predstavlja z upodobitvijo ženske v prostoru in času, tukaj in zdaj. V globalnem kontekstu ter razumevanju njene vseprisotnosti, njene bolečine in še vedno odrinjenosti, odsotnosti njene umeščenosti na pediestal, ki ji izvorno pritiče. Ženska joče, še vedno, vedno bolj. Družbi in civilizaciji, ki to ni, nastavlja ogledalo. Človeštvu zastavlja vprašanje, zakaj? Terja prepoznanje resnice in družbeno samorefleksijo. Uvid v resnične dejavnike statusa quo in v kolektivno krivdo tistih, ki jo vztrajno in permanentno odrivajo s pozicij centrov moči in oblasti, kjer bi bilo mogoče to spremeniti v kozmični red in pravičnost enakih med enakimi.
Ne le na deklarativni, navidezni, vzorčni ravni, temveč v realnem življenju, za vse ženske sveta enako. S priznanjem pomena in vloge, ki jo kot pramati življenja ima. Hkrati z vse večjo norostjo sveta, bolj in bolj slabi in usiha tudi moč žensk ter možnosti za to, da bi prevzele vajeti sveta v svoje roke. Vse to z določenim namenom in natančno izdelanim načrtom, ki sloni na konceptu družbene prevare in zablode s pozicije globalnih oligarhov, nosilcev korupcije, kriminala, kapitala, vseh vrst.
A Ženska kot nosilka vitalne energije Sveta se ne predaja in ne uklanja
temveč zapriseženo vztraja na svoji poti resnice in boja za vrnitev človeštva k izvorno pripadajoči mu ČLOVEŠKOSTI. Le s to je edino mogoče še rešiti človeštvo, civilizacijo in ves Svet. Rešitev je modrost, je ženska, je luč, ki vselej premaga še tako trdo temo.

Priporočam v branje knjigo z naslovom NAJPREJ JE BILA ŽENSKA ali prisluhnite zvokovni pripovedi le te na TV SANJE, na spletni strani Založbe Sanje, kjer je omenjena knjiga izšla in jo je mogoče naročiti.