Kako sicer razumeti to norost, da človek kar naenkrat ne mara več svoje glave, ne pameti, razuma, ne lastne inteligence. Lastna misel, ideja in um, so mu postali odveč ter niso več za nobeno rabo. Zamišlja si in blodi o umetni inteligenci, ki naj bo odgovor na vsa vprašanja tega sveta. Človek noče več uporabljati možganov, ker so menda preveč človeški, medtem ko sam postaja človeški vse manj. Bliže kot lastna, mu bo menda umetna inteligenca, ki jo bodo ustvarjali stroji in roboti. Videti je, kot da sam noče več misliti, posledično ne čutiti, ne čustvovati, ne biti človek. In kaj bo ta človek domnevne prihodnosti, stvor, ki bo uporabljal pamet samo še za zadovoljevanje lastnih užitkov, potreb in koristi. Za vse ostalo in zanj naj bi poskrbela umetna inteligenca, ki premore več uporabnega uma in razuma kot on sam, ki jo ustvarja. Kot da otrok ne bi več maral mame, ker je preveč materinska in bi hotel umetno. Brez rabe in uporabe možganov bo človek bolj in bolj postajal tuj sebi in drugim, postajal bo vse bolj orodje in sredstvo manipulacij, hrana korporacij, novodobni suženj, še suženj ne, temveč nič in nihče. Zatorej, umetne inteligence NIKAR, nikoli in nikdar, v imenu še Človeka in še Človeštva. Ko človek brez uma in razuma ne bo prepoznal niti samega sebe več, kaj šele, drugega, poti nazaj ne bo več. Pa tudi naprej ne. Sploh nikamor drugam kot zgolj še v propad in zaton človeštva. Človek je padel na glavo, izgublja svoj razum in postaja človek vse manj in manj. Mar res vse do bridkega konca, ko ne mene ne tebe ne bo več. Ko človeka ne bo. Nikoli in nikjer več. Zatorej, človek, postoj, zazri se v lasten obstoj, v ta čudež življenja, ki nas dela žive, v ljudi, ker smo ljudje iz mesa in krvi ter iz snovi za sanje, nimamo ne umetne inteligence ne umetne nravi. Prav zato in še zato je življenje še znosno in mogoče, ker je ČLOVEK ŠE VEDNO ŽIV in živi. Ko Človeka ne bo, bo postalo temno.