Obračunala je s svojo preteklostjo. »Zloglasna« igralka Violeta Tomić. Na svoj 60. rojstni dan. 
»Pol življenja je za mano, pred mano je drugega pol življenja«.
Naj bo ta druga polovica lepša, boljša, svetlejša, draga Violeta. Ki si brez dlake na jeziku, ki poveš odkrito, neposredno, a še vedno v mejah sprejemljivega, nikoli žaljivega, predvsem pa iskrenega, neposrednega, morda včasih malo ciničnega, sarkastičnega. 

»Med iskrenimi ljudmi so preproste vse stvari … Iskreni Violeti, brez dlake na jeziku ISKRENA Zarja«. Tako sem zapisala v svojo ISKRENO in jo poklonila Violeti za rojstni dan. Pa tudi DOŽIVETO. Ona pa: »Kako lep naslov, ISKRENA«.
Tolikokrat pretepena v otroštvu, tolikokrat diskreditirana s strani kolegov, tolikokrat opljuvana od rumenih medijev … tolikokrat padla, a se je vedno znova pobrala. In postala še močnejša. 

To je Violeta, ki smo jo v OBRAČUNU spoznali v nulo. Ker je z nami delila svojo ZGODBO. Ni delila zgodb drugih, ni kazala s prstom, ni poimenovala ljudi, ki so jo vedno znova ranili. Razen očeta in matere. 

Skorajda izbrisana, ko so od nje zahtevali rojstni list, ki bo dokazal, ali je v njenem priimku mehki č ali trdi č. V takrat oblegano rojstno mesto Sarajevo, davnega 1993 leta ni mogla, da bi dvignila svoj rojstni list. Na srečo se je tam znašla neka skupina, mislim, da umetnikov, ki ji je priskrbela dokument, ki so ga od nje zahtevali. Da ni bila IZBRISANA.
Pretepana s strani očeta, ki ga je, mimogrede, občudovala (Stockholmski  sindrom), je bila komaj triletna priča poskusu umora svoje matere. Oče, pijan ljubosumnež, se je z nožem spravil nad mamo. Mala Violeta je kričala, dokler ni obnemela, v grozi, v strahu za mamo. Vse je bilo krvavo, cela soba, postelja. Mamo so odpeljali v bolnico, zadnje besede, ki jih je izrekla, so bile: »Pridem pote, ne skrbi Violetka«. Ni je bilo, še dolgo je ni bilo, mame, ki bi prišla ponjo. Violeta je bila dodeljena očetu in je do šole odraščala v Sarajevu, v glavnem z nepokretno babico. Potem pa z mamo v Metliko, kjer je v osnovni šoli velikokrat igrala sošolcem, vloge, ki se jih je naučila v sarajevskem gledališču, kjer je oče, znan in dober trobentač igral v gledališkem ansamblu. 
USODNI DAN je delila z nami. Prej nikoli. Tokrat pa trdno odločena, da spregovori. In je spregovorila. V solzah. Iskrenih! 

Že v osnovni šoli se je Violeta odločila, da bo igralka. Z odliko je diplomirala pri rosnih dvaindvajsetih letih in se zaposlila v gledališču. Poročila se je, rodila in kmalu tudi ločila. Dobila je številna priznanja. Ko pa naenkrat ni več dobivala vlog, ker se ni vdala direktorju, se je odločila, da izstopi iz stalne službe za nedoločen čas, iz cone udobja in se je podala na samostojno pot, ki jo je pripeljala tudi do politike.
Kjer pa je doživela vse, kar se doživeti da. Zmerjana s kurbo, z glupo kot noč, z …. kot točak, diskreditirana na vsakem koraku, se je po koncu drugega mandata odločila za izstop iz stranke. Edina necepljena v parlamentu, ki bi si sicer lahko pridobila lažno potrdilo o cepljenju, ni zdržala pritiskov. In ker ne prenese laži, licemerstva, »igre« poštenja, se je, pod težo vsega tega zlomila. Pobirala se je mesece, pozabljena od vseh, žalostna, depresivna, a se je pobrala. In danes je bolj močna kot kdajkoli. Bolj odločna, še bolj iskrena. Odločena, da razkrije svojo zgodbo tistim, ki smo ji pripravljeni prisluhniti. Napolnili smo dvorano do zadnjega kotička. Doživela je stoječe ovacije, iskren aplavz. In ne tistih zaigranih aplavzov, ki smo jim priče na premierah, ko vedno znova in znova prihajajo igralci na oder. V poklon. Četudi zlagan. Aplavz.
Ona se je poslovila z besedami: »Vabljeni vsi na mojo rojstnodnevno zabavo«. Še enkrat poklon in je odšla z odra, mi pa vsi na zabavo. Njeno zabavo, kjer smo ji vsak po svoje izrekli poklon, ji podarili lepo besedo. Bila je razigrana, saj je s polnočjo vstopila v drugo, veselejšo polovico življenja. Potem, ko je naredila popoln obračun s preteklostjo. Tudi z genskim zapisom svojih prednikov, ki so jo zaznamovali. Obračunala je z vsem in vsakomer.

Zdaj je čista, pripravljena na nove izzive, ki ji bodo prišli naproti. Na nova srečanja, ki ji bodo prinesla srečo. Na nove ljudi. Na NOVO ŽIVLJENJE. Brez travme, brez zlobe, brez žaljivk. Brez slabega. Čaka jo dobro, ker si dobro zasluži.

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE! Violeta, radi te imamo.