OGORKI
če se sprehajam dovolj visoko, vidim ptico s kljunom.
na sivo nebo riše pesem.
če se sprehajam dovolj nizko, vidim ptico brez kljuna.
nihče več ne poje.
včasih sanjam o bosem mozartu.
*
še včeraj je v moji nosnici tičal velik
kos mesa. danes je v njej pes, ki počasi
gloda koščice.
ko bo zglodal vse, bo sestavil mozaik.
na poslednjem koščku bo sedela deklica,
ki ni nikoli imela psa.
naučil jo bo lajati.
*
skozi zaprto okno skačejo ptice,
ki so včasih jedle prah z mojih ustnic.
v zraku je belo krilo kot napihnjena deviška koža.
dogoreli moški najraje strmijo v odseve.
sedijo na svojem pragu in s spodvitimi jeziki
bičajo ognjišča. na sredini ugaša stekleno srce.
*
vse, kar imam,
pada na tvojo dlan
kot moja jecljajoča duša,
ki z jezikom brije ščetine
in se vsako jutro znova
zažge.
*
na zadnjem krajcu
razgaljene samote
jezdi pesem
in jo gloda.
včasih dolgo,
včasih kratko.
ko me napiše,
izginem.
*
tihe duše končujejo molče.
v tihi sobi
razprostrejo
tiho posteljo,
na posteljo
poležejo
tiho odejo,
na odeji
pogledajo
v tiho dno
in se razgalijo.
na tihem dnu
tihe odeje
na tihi postelji
v tihi sobi
se tihe duše
molče
špricnejo
v gluho noč.
*
vsak dan se plazim
kot noč
v mesto zapuščenih hiš,
kjer namesto ljudi
diha tisti del mene,
ki je s teboj
pekel kruh.
*
ko beseda pada,
dvignem roko
in čakam,
da obleži
kot otok:
okrogla in polna
samotnih
jabolk.
*
zjutraj se je začela moja koža lesketati
na tebi. opazovala sem, kako se mehko
in nevidno zliva s teboj. kot moja duša.
kot najmanjši kos mene, ki ga še lahko
utrgam in dam v vodo. moja voda si.
*
ampak ona te ne vidi.
samo oči so prevelike
in v skledi so ptičji ostanki.
vsak dan jih krmi z besedami,
da bi poletele.
vsak dan se izvrti v slepoto.
*
poskusi ne zapreti oči.
poskusi ne zapreti oči in videti temo.
ko boš zagledal temo, lahko zapreš oči.
lahko zapreš oči.
videl boš njo.
*
na dnu zavesti čepi človek, tiho
in mrzlo, in v njegovih dolgih sivih
laseh raste gnezdo za konja,
ki je prebodel evin obraz.
*
ležim pod dežnikom kometov,
ki sem jih spraskala s hrbta
nemočnega neba,
da me ne bi zmočili
padci razglašenih zvezd.
*
razvadil si moje ustnice kot srna
mlade tigre. gledala sem, kako
jih zlagaš v svojo jesen
in kako spreminjaš barvo.
*
ko valovi molče,
luna pade z otoka,
oblak razkošno drvi,
človek ugrizne v verz
in dež namoči beli up.
*
samo še danes
gola sedim na terasi,
goli ljudje
golo hodijo mimo
in gole ptice
kljuvajo golo meso.
*
kako mi lahko rečeš
klepetulja,
če se učim govoriti
sama
z vodo v ušesih
in travo v očeh.
*
čutim pivo, ki ga piješ.
čutim pivo s svoje bradavice.
z jezikom slediš vonju po hmelju in ženski.
cediš se.
drhtiš
in se opolzko rojevaš vame
kot del vesolja,
kot supernova,
ki prvič zakriči.
*
niso mi povedali, da sem umrla.
samo nehali so me mazati z oljem.
odvrgli so me na razpokano zemljo
in odšli.
drugo jutro sem se zbudila rdeča
in z odprtim telesom.
*
do kje je otok.
do sonca.
do kje je morje.
do dna.
do kje sva midva.
do najmehkejšega molka
v soncu in na dnu.
*
ko večer zagrne sliko
in razstavo zapusti
še zadnje oko,
bela ženska
postane
razburkana in gladka
solza.
*
če bi popotnik vedel,
da sanja o njem,
bi zapustil nežne ravnice
in na trnjevo pot
obesil svoje meso?