slišala sem jo ko je zrastel njen dan znova in znova 
 kot da se včerajšnji ni končal enake barve in vonja 
 isti zidovi so se pretakali skozi njene roke in vedno 
 se ji je zgodilo preveč dela za premalo ur 
slišala sem jo ko je pogledala k meni če spim ali so me 
 zbudila premikanja žličke v lončku brez kave v belem 
 porcelanastem okrušku za dobra srečna jutra to je 
 spomin je rekla spomin je 
slišala sem molitev med kosilom in večerjo naj jem naj 
 končno pojem vse saj sem oglata in pred menoj je 
 vstala skrb iz besed okroglo se napela da sem kriva 
 zagrebla s prsti v kruh in ga tlačila v usta in možgane 
slišala sem njeno obleko previden šepet korakov v 
 blagu za vse letne čase in predpasnike ki so se menjaje 
 postavljali s tem edinim oblačilom kot zaščita 
 pred kredenco in črnim štedilnikom na drva 
slišala sem mirnost in pozornost v dotikih s trgovskimi 
 torbami sivih moških na glavi so imeli klobuke malo 
 postrani bili so mi zelo smešni pa njej tudi to vem 
 ker se je takrat smejala s poudarjeno pokončnostjo 
slišala sem njeno telo uporno močno tako zdravo telo 
 ko je pestovalo bolečino otrok in moža in res ni 
 smelo nikoli pasti bilo je dobro navito naučeno za 
 prenašanje vseh kosti in veder z vodo iz vodnjaka 
 sredi bližnje ulice 
slišala sem njene oči preveč mokre da bi lahko zaspale 
 ob napovedi mojega odhoda jaz pa sem z roko na cesti 
 kričala čas je mama čas je